Ti in jaz

 

 

TI IN JAZ


 

Nekje na robu se srečava.

Ti in jaz.

Ti s svojimi načrti,

jaz s svojimi mislimi.

Nič še ne vem o tem,

a ti zahtevaš odgovor.

S pogledom dosežeš vse.

Hladno mi je,

ko strmiš v meglen prepad

in vidiš kar je meni skrito.

Sliši se pridušen odmev korakov.

Ni več tistega nemira.

Pripravljen sem narediti vse.

Zate.




 



Te je kdaj strah?

 

TE JE KDAJ STRAH?
 

Ti je vseeno,

ko dnevno prehitevaš sama sebe,

ko ti realnost ne pomeni več življenja?

Te je kaj strah?

Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 

ko leta se zgostijo v temno čokolado;

te je kaj strah?

 

Človek si!

Morda si le domišljam,
 

da Njega potrebuješ,

a človek si!

 

Te je kaj strah samote,

te je kaj strah prekrižanih poti?

 

Se spomniš tiste melodije,

se spomniš tistega objema;

 

te je kdaj strah?

 

Dnevi bežijo

DNEVI BEŽIJO

 

Zdi se,

da življenje hiti naprej
 

a tebi se izvija med razkrečenimi prsti.

 

Veš,

da nimaš več nadzora nad sanjami,
 

ki dneve in dneve potujejo v daljavo.

 

Veš,

da se nikoli ne bodo ustavile.

Bolečina mine, ko ne misliš več na njo.

 

To veš?

Svet se nezadržno spreminja
 

in ti to čutiš.


 

Drugačni obrazi, drugačni odzivi,
 

druga hrepenenja.

 

A oni se ne spreminjajo, besede so tiste.

Saj to je tisto s čimer ubijamo ljudi, mar ne?

Ti pa ostajaš, ne hitiš.

Zakaj ne letiš z njimi?
 

Boš za vedno ostal?

 

Pisati o Tebi

PISATI O TEBI

 

Mislil sem,

ne morem pisati o Tebi.

Popolnost tvoja skrita je v Besedi,

dejanja Tvoja čisti plod so uma.

Imena Tvojega ne kličem več na glas;

a ko pomislim nate,

vse postane splošno nedovzetno,

preveč preprosto,

skrajno neverjetno.

Kot bled utrip ugasne hrepenenje

neznatnih časov bivšega razuma.

Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,

podrobnosti me nesejo drugam,

do skale kamor sežem sam.

Bom padel tam na robu svojih sanj?



 



KDO SI TI?

KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,

ki nosiš ob mrzlih večerih

dvom v moje napore?

 

Kdo si, ki srcu s poletjem

natrosiš pelina obilo?

 

Ne daš mi počivat,

da v miru bi jedel koline

preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;

brez veze je – praviš,

da pustil si steze pregrete,

mar res si izbran ravno ti

ki nič si, si zguba, niče?

Ne boš moje sence

in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,

če slekel si star’ga človeka,

in lezeš v pretesno obleko,

ki noče zakriti srca.

 

In prav govoriš, se zavedam.

Pogosto nezdravo trpim,

ko brišem te stare razvade,

po malem, a vendar hitim.

 

Sveta žal ne morem podreti,

sesul se bo sam neki dan.

A sebe ne dam več ujeti,

takrat živel bom daleč stran…

 

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

Bilo je konec julija,

ko dež izpiral prah je z okenskih polic,

oblizal steno hiše je in pral dvorišče.

 

Pogled je nama dolgo valoval

skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe

in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.

 

Klečala si na kavču tik ob moji rami

in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.

Da dež ne bi ponehal, sva želela.

 

Takrat sem spet po dolgem času čutil,

da sreča najina se je postavila pokonci.

In to sem ti povedal,

 

ti pa si se sladko nasmejala.

 

 

Ateh

ATEH


Ko sem spoznal tebe, princesa Ateh

drugačna si bila od vseh,

res od vseh poprej.

 

 

Tvoja lepota je nastajala vsako jutro pred ogledalom,

ko si se učila obraznih potez novega dne.

Lomila si srca neposvečenim.


 

 

Tvojega pogleda niso prenesli tisti,

ki niso poznali tvojih sedem obrazov.

 

Na tvoji ladji je posadka pridnih mravljic,

ki si jo zjutraj oprala s svojimi mokrimi lasmi.

Plazijo se po čisti palubi

in v svoja mravljišča zlagajo zelena jadra sladkih listov opojne trte.

 

 

Ti pa se hraniš z razcepljenim vetrom.

Igraš svojo igro pred vsemi celo v postelji svojega dragega.

 

V trenutkih strasti sploh ne obstajam zate,

nisem več jaz, ampak sem ti.

Če te vprašajo, zakaj igraš to igro, ne poveš.

Le jaz vem, da poskušaš roditi sebe ponovno

a na boljši način.


 

 

Na dnu

 

 

 

 

NA DNU 

 

Kako želel sem čutiti tvoje vzpodbude,

ko sem bil na psu.

Kako želel sem mehke besede,

ko sem bil uničen do te mere,

da se nisem uspel sproti sestavljati.
 

Kako želel sem vedeti,

da si še vedno z mano,

da nisem sam v samoti,

da nisem sam v temi.

A nisem našel tvoje podpore,

nisem našel tvoje tolažilne besede.

nisem našel niti trohice svetlobe;

kaj šele luči.
 

Ostal sem tam,

globoko v temi tistega časa,

globoko v žalosti svojega srca in obupa.

Vse dokler se ni končalo.

 

 

Brez problemov

BREZ PROBLEMOV
 
 

Nimam problemov,

oni imajo mene.

Imajo me za igro.

Včasih se naslajajo v moji bedi,

drugič me brcajo dol s Poti,

strižejo mi peruti mojega ponosa in uspeha.
 

Moje delo spravljajo v nič,

moje počutje v obup.

Dokler jim ne pobegnem v svoj mali raj.
 

In tečem,

dokler me ne dohitijo,

ulovijo,

in dotolčejo.
 

 

 

SREČANJE

SREČANJE

Kako lepo,

da srečala sva se ponovno!

Kje si, kako gre?

 

Včasih res pomislim nate,

na one dni nekoč.

Je še kaj tistega ostalo?

 

Oči imaš še vedno očarljive,

prinesla leta so jim le resnobe.

Lasje še vedno dolgi, gosti in skodrani,

da vmes srebrne nitke so

nič ni narobe.

In boki tvoji so ubrani

z mehko hojo vitkih nog.

In glej ga; ta mali - to vnuk je tvoj, a ne?

 

A jaz? Ja, jaz sem dobro.

Zdravje je, denar tudi.

Sreča?

Ah, saj veš – prihaja v malih koščkih

in se razblini v nič.

Ne, ničesar mi ne manjka,

res, prav nič…

Oprosti…

Mudi se mi…

Saj se bova še srečala, a ne?

Zdaj ko vema…

 

 

Povem ti...

 

 

POVEM TI

Resnično te ne želim spremeniti

Ker ti zaupam, da veš kaj hočeš

Te ne želim spremeniti

Ker sem se te naučil sprejemati

Takšno kot si

Resnično te želim prositi

Da tudi ti mene ne spreminjaš več

Te želim prositi

Da ne ugibaš kaj mislim

Prositi te želim

Da verjameš samo svojim dobrim občutkom

Tudi takrat

Ko se bodo pota ločila

POKLIČI ME

Pokliči me vedno

Ko misliš name

Saj veš da to potrebujem

Pokliči me

Četudi ni razloga

Če je sploh kdaj lahko tako?

Tako sem sam

V tej množici ljudi

Tako sem sam

Odkar te ni

Tako sem sam

Odkar me ni

NIKOLI NE RECI NE

Nikoli ne reci ne

Ker ti ne bom dal dveh možnosti

Nikar ne dvomi vame

Ker te to uničuje

Ker čreda belih konj hiti

Novemu svetu naproti

V sedlu jaz

V sedlu ti

Ti to ni več dovolj?

 

IMEL SEM PRIJATELJA

Ne verjameš?

Res sem imel prijatelja

Čeprav se čudno sliši

Imel sem prijatelja, - res

Čeprav sem zdaj stalno sam

Skupaj sva hodila

Po najinih poteh temine

Svetlobo sva videla

Povsod okrog

-----

Odšel sem in ti si jokal

Nisem se več obrnil

A sem vedel vse

Zdaj sem se vrnil

Vedoč, da te ni več

Brez sramu, brez obljub

Samo da veš

Da sem tu

 

 

 

Le zakaj?

ZAKAJ?

Ta tvoj zakaj mi ne pusti več spati.

Nervira me, da moje pojasnilo ni dovolj:

Ljudje smo veter, ki leti sam vase

in zguba je prav sleherni napor.

Mar čutiš tudi ti, da nekaj ti zakrivam,

kar v srcu nosim in že dolgo vem?

Si že dovolj odrasel in razumeš,

da svet nikoli ni pripadal vsem ljudem?

Ne bom peljal te žejnega čez vodo,

pa tudi tvoje bolečine ne prevzamem;

vse kar imam, še vedno bom razdajal,

a nikdar več po vrsti vsakemu in vsem.

Spremembe bodo!

SPREMEMBA PRIHAJA!

Ko sem bil mlad in še bolj nor sem bi prepričan, da vem,

kako je treba spremenil svet.

Gledal sem in se čudil,

kako nihče ničesar ne dojame.

In sem čakal, da se bo spremenil svet.

 

Nato sem odrasel in se ustalil,

spreminjal sebe,

tuhtal in besnel,

 pa čakal, da se bo spremenil svet.

 

Sedaj se staram, delam in počivam,

ljubim in odpuščam in čakam,

da se bo spremenil svet.

 

 

MOJE POTOVANJE

Ne potujem, da bi kam prišel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.

Trudim se, da ne bi hitel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.

Včasih grem z vetrom,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.

Ponavadi pa grem proti vetru,

kajti še lepše mi je,

le da potujem.

 

 

Plagiati

Nekega turobnega dne, ko sem bil tako prazen, da resnično nisem imel o čem pisati,
sem se usedel za svoj laptop.
Zagnal sem medmrežje in odtipkal:

http://www.poetry.com/

Nebo se je nad mano odprlo, oko se mi je zazrlo,
srce se mi je popolnoma razprlo …
Odneslo me je skozi monitor daleč v sivino belega tunela.
In nastali so moji, samo moji in izključno moji

PLAGIATI
Dragi moji; če boste vi uživali v branju tako zelo, kot sem jaz v pisanju,
se boste zelo osrečili.
…………………………

P 1

Letim
Letim tako visokopod tako širnim nebom,

da ne morem najti
Svojih sanj.

Letim.

Letim nad vsemi morji,

letim nad sedmimi oceani,

tako hitro
Da sem spet prehitel svoje sanje.

Letim,

letim in poslušam
Nenehoma strastno poskušam

uiti lastnemu življenju.

Letim, bežim
A me dohiteva

Življenje, ki me pozna,

se mi reži
Ker ve, da sem reva…

…………………………

P 2

Vem da ni nikogar.

Samo cesta in jaz.
Če ne bi bilo tebe,
Bi bila le še cesta.
…………………………




O 1

U K I A H

Mrzlo čelo ne hladi
Kadar duša poje
Vroče delo ne skeli
Kadar je v dvoje.

…………………………

O 2

Ko zadnje drevo
bo padlo na zemljó,

ko vse bo pokončano,

le jaz bom živel še tako,

kot da je vse pred mano.

Ko luna se bo za omaro skrila,

ko noč bo svetila le meni,

še vedno me bo lastna senca gnala,

da videl Njega bi edini.

Nikogar več ne bo,

nadutežev iz kluba Mensa,

živel bom le za to,

da prednikom storim pogreb.

In rodu novemu na pot
Položim Kamenčke Pojoče
Ti veš, ti veš edini,

saj si

Moj Oče,

moj Gospod!

-----------------------------------

Potem sem šel zadovoljen spat. Moji novi plagiati so postali moji.

Ne, to sploh niso plagiati.

Tisti zlobneži so moje pesmi potegnili iz mojih sanj, jih ugrabili in se z njimi prostituirali. Barabe!
In ker jih niso ljubili, so jih pohabili in onečastili.
Sama sreča, da sem jih našel in jih vse ponižane potolažil,
si jih položil nazaj na srce in jim dal novo življenje in slavo.

Ne, ne bom več sanjal!
Nikoli več ne bom sanjal, ne da bi se pokril z debelo odejo prek glave.


AMEN


…………………………