Pridi spet

Pridi draga, z mano sedi,
da skupaj gledava na ono stran,
kjer zapustila sva obalo.
 Na bregu najine čeri izpijva čašo zrelega češmina,
zapojva v vetru pesmi hvalospeva
za urice ljubezni in spomina
na dni viharne, dolge,
brez odmeva.

Dajva, ponoviva tiste verze,
ki nama znajo čarati skomine,
pustiva da valovi tolčejo refren.

Ta noč je najina ruleta,
ki se vrti bolj hitro in hitreje.
Omame sladko režejo
v misli polni krog,
svetleče iskrice in zlate črke,
imena vseh zavrženih otrok. 

Sprehodi po Dolini

Sprehodi po Dolini 

Videl sem in glej;

dolina polna zrelih žit,

potoček vije se po sredi.

So mlini,  žage,

delovni sosedi,

tolmuni polni tolstih rib.

Na bregu stara vrba zvita,

tri gnezda nosi drobnih ptic.

In knapi v črnih cotah grejo s šihta.

Je v Škale prašnata in dolga,

pa  pir se voha,

 čik in mrzel švic.

Vse  trave so visoke,

meni do oči

in tajhti so globoki

podna videt ni.

Gledam in se čudim

kam leta so odšla?

Kam gleda zdaj mladina?

Kje zdaj vrbe so doma?

_________________

En mali stih

EN MALI STIH

En mali stih mi manjka

leporečja,

en mali dih zanamca

do modrine,

en kratek pisk,

da vidim čez ograjo,

en dolgi blisk,

da ne razdrem spomine.

Še ti stojiš,

ko svet drvi brez veze,

ne ganeš se,

da ne bi noter padla.

Kar danes miga,

se poti in leze,

bo jutri 

notranjih svetov pozaba.

Vihar

 

 

VIHAR


 

Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti

in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.

Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti

me glavni tok besnenja končno obide.

Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine

vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,

skritih nekje globoko v meni.

Morje jih znova in znova vrže na plano

kot jato sardel zajeto v plitvini.

Zaslišim jok nezaželenega otroka,

škripanje zapaha težkih hrastovih vrat

in glodanje majhnega črvička,

ki je kasneje postal velik prašič.

Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic

in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.

 

Nepopolnost je laž opravičevanja napak.

Ljubezen je strup v rokah bedakov.

Padam in skoraj me odnese.

Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.

 

Mimo mene teče reka dotikov.

Spomnim se, spomnim se.

 

Ti in jaz

 

 

TI IN JAZ


 

Nekje na robu se srečava.

Ti in jaz.

Ti s svojimi načrti,

jaz s svojimi mislimi.

Nič še ne vem o tem,

a ti zahtevaš odgovor.

S pogledom dosežeš vse.

Hladno mi je,

ko strmiš v meglen prepad

in vidiš kar je meni skrito.

Sliši se pridušen odmev korakov.

Ni več tistega nemira.

Pripravljen sem narediti vse.

Zate.




 



Te je kdaj strah?

 

TE JE KDAJ STRAH?
 

Ti je vseeno,

ko dnevno prehitevaš sama sebe,

ko ti realnost ne pomeni več življenja?

Te je kaj strah?

Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 

ko leta se zgostijo v temno čokolado;

te je kaj strah?

 

Človek si!

Morda si le domišljam,
 

da Njega potrebuješ,

a človek si!

 

Te je kaj strah samote,

te je kaj strah prekrižanih poti?

 

Se spomniš tiste melodije,

se spomniš tistega objema;

 

te je kdaj strah?

 

Dnevi bežijo

DNEVI BEŽIJO

 

Zdi se,

da življenje hiti naprej
 

a tebi se izvija med razkrečenimi prsti.

 

Veš,

da nimaš več nadzora nad sanjami,
 

ki dneve in dneve potujejo v daljavo.

 

Veš,

da se nikoli ne bodo ustavile.

Bolečina mine, ko ne misliš več na njo.

 

To veš?

Svet se nezadržno spreminja
 

in ti to čutiš.


 

Drugačni obrazi, drugačni odzivi,
 

druga hrepenenja.

 

A oni se ne spreminjajo, besede so tiste.

Saj to je tisto s čimer ubijamo ljudi, mar ne?

Ti pa ostajaš, ne hitiš.

Zakaj ne letiš z njimi?
 

Boš za vedno ostal?

 

Pisati o Tebi

PISATI O TEBI

 

Mislil sem,

ne morem pisati o Tebi.

Popolnost tvoja skrita je v Besedi,

dejanja Tvoja čisti plod so uma.

Imena Tvojega ne kličem več na glas;

a ko pomislim nate,

vse postane splošno nedovzetno,

preveč preprosto,

skrajno neverjetno.

Kot bled utrip ugasne hrepenenje

neznatnih časov bivšega razuma.

Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,

podrobnosti me nesejo drugam,

do skale kamor sežem sam.

Bom padel tam na robu svojih sanj?



 



KDO SI TI?

KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,

ki nosiš ob mrzlih večerih

dvom v moje napore?

 

Kdo si, ki srcu s poletjem

natrosiš pelina obilo?

 

Ne daš mi počivat,

da v miru bi jedel koline

preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;

brez veze je – praviš,

da pustil si steze pregrete,

mar res si izbran ravno ti

ki nič si, si zguba, niče?

Ne boš moje sence

in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,

če slekel si star’ga človeka,

in lezeš v pretesno obleko,

ki noče zakriti srca.

 

In prav govoriš, se zavedam.

Pogosto nezdravo trpim,

ko brišem te stare razvade,

po malem, a vendar hitim.

 

Sveta žal ne morem podreti,

sesul se bo sam neki dan.

A sebe ne dam več ujeti,

takrat živel bom daleč stran…

 

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

Bilo je konec julija,

ko dež izpiral prah je z okenskih polic,

oblizal steno hiše je in pral dvorišče.

 

Pogled je nama dolgo valoval

skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe

in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.

 

Klečala si na kavču tik ob moji rami

in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.

Da dež ne bi ponehal, sva želela.

 

Takrat sem spet po dolgem času čutil,

da sreča najina se je postavila pokonci.

In to sem ti povedal,

 

ti pa si se sladko nasmejala.

 

 

Ateh

ATEH


Ko sem spoznal tebe, princesa Ateh

drugačna si bila od vseh,

res od vseh poprej.

 

 

Tvoja lepota je nastajala vsako jutro pred ogledalom,

ko si se učila obraznih potez novega dne.

Lomila si srca neposvečenim.


 

 

Tvojega pogleda niso prenesli tisti,

ki niso poznali tvojih sedem obrazov.

 

Na tvoji ladji je posadka pridnih mravljic,

ki si jo zjutraj oprala s svojimi mokrimi lasmi.

Plazijo se po čisti palubi

in v svoja mravljišča zlagajo zelena jadra sladkih listov opojne trte.

 

 

Ti pa se hraniš z razcepljenim vetrom.

Igraš svojo igro pred vsemi celo v postelji svojega dragega.

 

V trenutkih strasti sploh ne obstajam zate,

nisem več jaz, ampak sem ti.

Če te vprašajo, zakaj igraš to igro, ne poveš.

Le jaz vem, da poskušaš roditi sebe ponovno

a na boljši način.


 

 

Na dnu

 

 

 

 

NA DNU 

 

Kako želel sem čutiti tvoje vzpodbude,

ko sem bil na psu.

Kako želel sem mehke besede,

ko sem bil uničen do te mere,

da se nisem uspel sproti sestavljati.
 

Kako želel sem vedeti,

da si še vedno z mano,

da nisem sam v samoti,

da nisem sam v temi.

A nisem našel tvoje podpore,

nisem našel tvoje tolažilne besede.

nisem našel niti trohice svetlobe;

kaj šele luči.
 

Ostal sem tam,

globoko v temi tistega časa,

globoko v žalosti svojega srca in obupa.

Vse dokler se ni končalo.

 

 

Brez problemov

BREZ PROBLEMOV
 
 

Nimam problemov,

oni imajo mene.

Imajo me za igro.

Včasih se naslajajo v moji bedi,

drugič me brcajo dol s Poti,

strižejo mi peruti mojega ponosa in uspeha.
 

Moje delo spravljajo v nič,

moje počutje v obup.

Dokler jim ne pobegnem v svoj mali raj.
 

In tečem,

dokler me ne dohitijo,

ulovijo,

in dotolčejo.
 

 

 

SREČANJE

SREČANJE

Kako lepo,

da srečala sva se ponovno!

Kje si, kako gre?

 

Včasih res pomislim nate,

na one dni nekoč.

Je še kaj tistega ostalo?

 

Oči imaš še vedno očarljive,

prinesla leta so jim le resnobe.

Lasje še vedno dolgi, gosti in skodrani,

da vmes srebrne nitke so

nič ni narobe.

In boki tvoji so ubrani

z mehko hojo vitkih nog.

In glej ga; ta mali - to vnuk je tvoj, a ne?

 

A jaz? Ja, jaz sem dobro.

Zdravje je, denar tudi.

Sreča?

Ah, saj veš – prihaja v malih koščkih

in se razblini v nič.

Ne, ničesar mi ne manjka,

res, prav nič…

Oprosti…

Mudi se mi…

Saj se bova še srečala, a ne?

Zdaj ko vema…

 

 

Povem ti...

 

 

POVEM TI

Resnično te ne želim spremeniti

Ker ti zaupam, da veš kaj hočeš

Te ne želim spremeniti

Ker sem se te naučil sprejemati

Takšno kot si

Resnično te želim prositi

Da tudi ti mene ne spreminjaš več

Te želim prositi

Da ne ugibaš kaj mislim

Prositi te želim

Da verjameš samo svojim dobrim občutkom

Tudi takrat

Ko se bodo pota ločila

POKLIČI ME

Pokliči me vedno

Ko misliš name

Saj veš da to potrebujem

Pokliči me

Četudi ni razloga

Če je sploh kdaj lahko tako?

Tako sem sam

V tej množici ljudi

Tako sem sam

Odkar te ni

Tako sem sam

Odkar me ni

NIKOLI NE RECI NE

Nikoli ne reci ne

Ker ti ne bom dal dveh možnosti

Nikar ne dvomi vame

Ker te to uničuje

Ker čreda belih konj hiti

Novemu svetu naproti

V sedlu jaz

V sedlu ti

Ti to ni več dovolj?

 

IMEL SEM PRIJATELJA

Ne verjameš?

Res sem imel prijatelja

Čeprav se čudno sliši

Imel sem prijatelja, - res

Čeprav sem zdaj stalno sam

Skupaj sva hodila

Po najinih poteh temine

Svetlobo sva videla

Povsod okrog

-----

Odšel sem in ti si jokal

Nisem se več obrnil

A sem vedel vse

Zdaj sem se vrnil

Vedoč, da te ni več

Brez sramu, brez obljub

Samo da veš

Da sem tu