NJEJ
Se spomniš, draga, najinih večerov,
ko srečna sva hodila z roko v roki;
ko luna je sijala le za naju,
ko brez besed živela sva v raju?
In rekla sva, da vedno bo tako ostalo.
Pa ni bilo lepo, kot sva hotela.
Še vem, kje si in ti veš dobro zame;
ne iščem te in ti želiš pozabe.
Veš, ljubim te in vem da imaš me rada,
a skupna pot za naju ne obstaja.
Prevečkrat so kalili nama srečo,
teptali so ljubezen pregorečo.
Premlada sva bila in polna sebe,
zato uspelo naju je ločiti,
nikoli več pogledala ne bova si v oči
krivda nama tega ne pusti.
RAZSTAVA
dvorana bela
glasba prehiteva čas
na steklih tuš
abstraktno urejuje kaos
in vse lebdi na nitkah v zraku
gledam stekla
vidim črne zmazke - ne razumem jih
na drugi strani stekla
par oči ne gleda v packe
v mene le strmi
zapeljiv nasmešek
kontra re
sub...
kako je lepa
kakšni lasje
korak naprej
in druga packarija
črno sonce
čipkast termofor
kup trave pod kolesom projektila
in
nov nasmešek istega dekleta
črn otrok
ladja v črni brozgi
reže pot si v ocean
a najin flirt vse packe popestri
nova risba
nje pa ni
odhaja z mamo
vidim njenih ustnic le šepet
jutri spet
jutri spet
jutri spet...
od vsega
v srcu nosim njene le oči
pridem
seveda pridem
a me ni...
AGATI
ko tvoj obraz
pred mano
in moj čas
zasijal bo
poljub zvestobe
sonce
kričečega
veselja
v
ljubezen
srečnega
življenja
nikdar tajfun
nesloge se ne vmeša
ker ni ga sla
da ga mladost pogreša
zakaj telo
lahko prav vse prenaša
a srce ni
za vsakogar igrača
IZPOVED
Nekoč ti bom povedal,
da te ljubim.
Nekoč ti rekel vse bom,
kar želim.
Edina si,
ki hočeš me ujeti;
a jaz bedak
še kar naprej bežim!
BONACA
nov dan prispel na
vrata je obupa
nov strah se lotil
mojega duha
nje ni,
ki ljubim jo še vedno zvesto
zakaj srce ni
kvader iz snega
nov dan prispel na vrata je obupa
vsak hip se mi neskončen zdi
veselje zapustilo me in zdaj sem prazen
če tebe ni, zakaj naj zdaj živim
zakaj prav vse, kar srečnega me sreča
v hipu me nesrečnega pusti
zakaj prav vse, kar najde me v obupu
ne osreči me, temveč naprej mori
nov strah se lotil mojega duha
ker sam sem tu, ob meni pivo, cigarete
zastrupljam se v sanje hrepeneče...
vroče telo v postelji pregrehe
utrip srca v moji dlani - cigareta
proč s sanjami, ki me še bolj morijo
proč s sanjami, ki slabo mi želijo
trpinčijo mi dušo zamorjeno
katranasto in zakajeno
prekleti dnevi mojega življenja
bo konec kdaj neznosnega trpljenja
nje ni, ki ljubim jo še vedno zvesto
nje ni, ki mojo srečo je v rokah držala
radost nosila; zase ni je vzela
le mene je osrečiti hotela
hotela je, da srečen jaz bi ljubil samo njo
a čas bežal je mimo naju
neveden, slep sebično sem sanjaril
sprejemal vse - ničesar dal
a ona ni mi rekla nič
le solzi dve povedali sta vse
in kar imam nič vredno ni - prav nič poljub slovesa žge me in mori
a rana taka ne celi
ostal sem sam
nje ni, nje ni...
zakaj srce ni kvader iz snega,
ki bi hladil notranjost mojo vročo
hladil mi vročo glavo, vse prevročo
in brzdal kri deročo
prederočo reko želja bom v led iztočil
spet v vinu grenke bom spomine pustil
ker vino krivo vse je polomije
in draga, če me boš še kdaj iskala
ne trudi se, ne splača se...
AGATI
Le eno noč midva sva skupaj spala,
še lunin sij ni motil nama sreče
je krivo tvoje srce hrepeneče
da brez ljubezni sva telo si dala?
Ko mine naju seks in vroča glava
premišljati začela spet je trezno
sem vedel: srečanje bilo je bežno
že jutri v postelji morda bo prava.
Spet zate dolgi so in mučni snovi
in svet se zdi ti krut pač kakor vedno
v samoti je živeti strašno bedno
bo kdo prišel živeti k lepi vdovi?
NOČNA IMPRESIJA
Vsako noč mi ni do spanja;
res bedel sem mnogokrat;
bolje, kot da ti se sanja
bolje včasih je veslat.
Tudi tokrat sem odtaval
skozi tiho temno noč
ko nenadoma priplaval
k meni krik je na pomoč.
V srcu me je presunilo
kajti to bil njen je glas
nekaj se ji je zgodilo
vedel sem, da to ni špas.
Glasu pohitim naproti,
da pomagam ji v težavi,
pohitim po blatni poti:
nekaj se premika v travi.
Gola v travi je ležala,
jokala je v bolečini;
vse kar reva je prestala,
ve le breza v bližini...
BALADA
Mrzel dan in mrzla noč.
Hrepenenje šlo je slepo v
ulico pohlepa.
Kaj storil sem,
da vse se mi zapleta?
Le kdo je kriv,
da v rož'cah
ni več zadovoljstva?
Ko človek ne spozna več
lastnih čevljev
priznati mora:
TO NI SREČA!
In tebe ni...
Ne veš kdo utaplja v
tekočini se resnice,
ker sidro
si mu dvignila
iz morja užitkov...
