Nocoj




NOCOJ

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

po morju in po tebi

po gorah in po tebi

po tistih najinih poteh

ko nama senca more ne slediti

ko dan prevesi se

pa Pot  še ni končana

ko mine noč

pa sonca ni nad nama.

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

čeprav besede vse so izrečene,

vse misli stokrat so že ponovljene.

Prehojene so steze mnogokrat,

preplavane so reke vsakokrat.

Preplute milje niso ponovljive

in sanje so še vedno ulovljive.


Ti spiš ko čas drvi nad nama,

ne slutiš boja severnih vetrov

in v tebi ni  nespečnosti sledov.

A jaz bedim, zaspati ne želim.



Pomladna ekstaza



Nisem želel zamuditi vonja
ki je prihajal skozi odprto okno moje spalnice.
Vstal sem in se tiho odplazil skozi zadnja vrata.
Počasi sem šel skozi drevored
obsijan z močno svetlobo druge pomladanske polne lune.

Vdihaval sem svežo majsko noč,
tako mlado in tako iskrivo.
Rad imam pomlad,
sem si mislil.
Rad imam to neumorno in nezahtevno vedrino,
ki nas budi z rahlim lahkomiselnim klicem,
da naj začnemo vse znova.

Nova prevara in upanje kot vsako leto.
Novi popki poganjajo iz starih stebel pomlajenih dreves.

Rad imam pomlad,
kličem jo v sebi strastno in vztrajno,
spet se prisilim, da verjamem v nove obete.
Sem se pogosto skrival vsa pretekla leta,
a zdaj jo kličem, novo pomlad.
Ponujam se, da me objame,
da me oklene in zasužnji s svojim vonjem,
s trepetom srebrnih cvetov in listov.

Dotaknem se cveta jablane ob cesti
in nove gladke vejice,
nabrekle od nove pomladi,
v kateri žuborijo sokovi življenja.

Čutim ta tok življenja,
naj mi preskoči v vroče telo.
Naj beli cvet razpre tudi popek v meni,
naj črpa mojo moč,
da bom kot vonj cveta in pomladi
osrečeval ljudi okrog sebe.

Stegnem roke v dež,
ki hrani drobne vejice in bele cvetove.
Letim, jaz letim. Mislim. Zdaj vem.

Vkopan v zemljo,
jaz ne bom nikoli nahranjen,
vsako pomlad pomlajen,
vsako jesen potešen.

Dobro bi bilo vse začeti znova.
A začetka več zame ni,
ni več pomemben.
Sploh ne vem če kdaj bo.

Potem ga vseeno določim,
zdaj, ko sem v vrtincu,
ko se vse nadaljuje in mislim,
da bi lahko bilo drugače.

Pa ni.
In se nastavljam pomladi,
da ne mislim na začetek,
ki manjka,
niti na grdo nadaljevanje.

Letim in letim.
Tratim čas,
ki ga ni moč potrošiti.

Objemi me



Tesno me objemi,
ko bom nocoj prišel.
Zarij svoje prste v moje bistvo,
igraj se melodijo hitrih gibov
po stopnicah moje hrbtenice
in pojačaj zopet stisk, 
da mi odvzameš dih.

In jaz bom zopet tvoj,
kot že tolikokrat doslej;
žrebec brez sedla,
ki dirja v sanje tvojega naročja.

Združena v eni misli 
bova sopla divji ples 
v senci polne lune.

Vse do jutra,
ko zvezde ne zdržijo več,
ko se pretrga temen zven,
ko vstal bom in odšel. 


Pridi spet




Pridi draga, z mano sedi,
da skupaj gledava na ono stran,
kjer zapustila sva obalo.
 Na bregu najine čeri izpijva čašo zrelega češmina,
zapojva v vetru pesmi hvalospeva
za urice ljubezni in spomina
na dni viharne, dolge,
brez odmeva.

Dajva, ponoviva tiste verze,
ki nama znajo čarati skomine,
pustiva da valovi tolčejo refren.

Ta noč je najina ruleta,
ki se vrti bolj hitro in hitreje.
Omame sladko režejo
v misli polni krog,
svetleče iskrice in zlate črke,
imena vseh zavrženih otrok. 

Sprehodi po Dolini




Sprehodi po Dolini 


Videl sem in glej;
dolina polna zrelih žit,
potoček vije se po sredi.
So mlini,  žage,
delovni sosedi,
tolmuni polni tolstih rib.
Na bregu stara vrba zvita,
tri gnezda nosi drobnih ptic.
In knapi v črnih cotah grejo s šihta.
Je v Škale prašnata in dolga,
pa  pir se voha,
 čik in mrzel švic.


Vse  trave so visoke,
meni do oči
in tajhti so globoki
podna videt ni.


Gledam in se čudim
kam leta so odšla?
Kam gleda zdaj mladina?
Kje zdaj vrbe so doma?



_________________

En mali stih





EN MALI STIH


En mali stih mi manjka
leporečja,
en mali dih zanamca
do modrine,
en kratek pisk,
da vidim čez ograjo,
en dolgi blisk,
da ne razdrem spomine.

Še ti stojiš,
ko svet drvi brez veze,
ne ganeš se,
da ne bi noter padla.
Kar danes miga,
se poti in leze,
bo jutri 
notranjih svetov pozaba.




Vihar


 
 



VIHAR


 
Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti
in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.
Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti
me glavni tok besnenja končno obide.
Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine
vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,
skritih nekje globoko v meni.
Morje jih znova in znova vrže na plano
kot jato sardel zajeto v plitvini.
Zaslišim jok nezaželenega otroka,
škripanje zapaha težkih hrastovih vrat
in glodanje majhnega črvička,
ki je kasneje postal velik prašič.
Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic
in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.
 
Nepopolnost je laž opravičevanja napak.
Ljubezen je strup v rokah bedakov.
Padam in skoraj me odnese.
Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.


 
Mimo mene teče reka dotikov.
Spomnim se, spomnim se.