Me boš še ljubila?

ME BOŠ ŠE LJUBILA?

Me boš ljubila še takrat,

če ostarel bom s tabo kdaj,

me boš za ramo kaj prijela

in se naslonila name?

S tresočo roko čaja bom nalil,

molče sedela bova na terasi

in motno gledala tja v daljavo.

Do hribov strmih več pogled ne seže

in noga več ne zmore v višave.

Me boš ljubila še takrat,

ko ti bom vedno znova pravil stare zgodbe,

o vseh prigodah ki sva jih živela,

o srečnih časih, ki sva jih ujela,

o mnogih gorah najine Poti,

o širnem morju,

ki sva skupaj ga preplula.

Bo še ostal lesk tvojih oči,

ko ti bom rekel: rad te imam,

ko te pobožal bom

po zgubanem obrazu?

Ni strah me s tabo ostareti,

nabrala dosti sva spominov,

dovolj je zgodb za tiste mirne dni.

Dokler sva mlada hočeva živeti,

da prazne ne ostanejo obljube,

da žejnih ne pustiva brez utehe,

da ne ostane neprehojenih poti.

Zadnja pesem

ZADNJA PESEM

Ne bo te več, ko bom napisal zadnjo pesem,

ne bo več čudnega sveta in norega vremena.

Ne bo več skvarjenih ljudi in slabega semena.

Nič zlomljenih kosti, nič težkega bremena.

Ne bo več vojn, ne lakote in bede.

Ni bolnih več ljudi, laži ni, ni krivic.

Tesnobnih dnevov več ne bo,

ne dela  brez plačila.

Ne bo več pesnikov potrtih src

ne piscev žalosti pelina.

Novo pesem bomo peli

vsi ki znamo njen refren.

Novi svet bomo zgradili

daleč stran od tukajšnjih temin.

Nikamor ne grem

NIKAMOR NE GREM!

Vsi bi radi nekam šli, jaz pa ne grem nikamor.

Eni na luno, drugi v Madrid,  tretji celo v nebesa.

Jaz pa bom tukaj ostal,

rušil bom stare malike,

ruval bom slabe navade,

teptal bom vse zmote sveta

in delal bom pot za spoznanje.

Sejal in zalival bom vrt

in širil mu meje ljubezni.

Nekega svetlega dne,

ko vrt bo čez mero prostran,

prostora dovolj bo za vse.

Vrnili se bodo ljudje,ki spijo v tujih deželah

in tisti ki iščejo nove izzive in stranske poti.

Novi svet , v njem pa jaz in ti.

DOBRO JUTRO

DOBRO JUTRO

Dobro jutro, deklica!

Prosim skuhaj zdaj kufeteka za dva;

tebi malo, meni večjo dozo

da se spraviva v udobno pozo!

Glejva skupaj, kam nas vleče dan,

če bo dober nič zaspan,

če bo danes spet kaj dobre volje,

ali kaže da življenje gre na bolje.

Moje potovanje

MOJE POTOVANJE

Ne potujem, da bi kam prišel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.

Trudim se, da ne bi hitel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.

Včasih grem z vetrom,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.

Ponavadi pa grem proti vetru,

kajti še lepše mi je,

le da potujem.

Nocoj

NOCOJ

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

po morju in po tebi

po gorah in po tebi

po tistih najinih poteh

ko nama senca more ne slediti

ko dan prevesi se

pa Pot  še ni končana

ko mine noč

pa sonca ni nad nama.

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

čeprav besede vse so izrečene,

vse misli stokrat so že ponovljene.

Prehojene so steze mnogokrat,

preplavane so reke vsakokrat.

Preplute milje niso ponovljive

in sanje so še vedno ulovljive.

Ti spiš ko čas drvi nad nama,

ne slutiš boja severnih vetrov

in v tebi ni  nespečnosti sledov.

A jaz bedim, zaspati ne želim.

Pomladna ekstaza

Nisem želel zamuditi vonja

ki je prihajal skozi odprto okno moje spalnice.

Vstal sem in se tiho odplazil skozi zadnja vrata.

Počasi sem šel skozi drevored

obsijan z močno svetlobo druge pomladanske polne lune.

Vdihaval sem svežo majsko noč,

tako mlado in tako iskrivo.

Rad imam pomlad,

sem si mislil.

Rad imam to neumorno in nezahtevno vedrino,

ki nas budi z rahlim lahkomiselnim klicem,

da naj začnemo vse znova.

Nova prevara in upanje kot vsako leto.

Novi popki poganjajo iz starih stebel pomlajenih dreves.

Rad imam pomlad,

kličem jo v sebi strastno in vztrajno,

spet se prisilim, da verjamem v nove obete.

Sem se pogosto skrival vsa pretekla leta,

a zdaj jo kličem, novo pomlad.

Ponujam se, da me objame,

da me oklene in zasužnji s svojim vonjem,

s trepetom srebrnih cvetov in listov.

Dotaknem se cveta jablane ob cesti

in nove gladke vejice,

nabrekle od nove pomladi,

v kateri žuborijo sokovi življenja.

Čutim ta tok življenja,

naj mi preskoči v vroče telo.

Naj beli cvet razpre tudi popek v meni,

naj črpa mojo moč,

da bom kot vonj cveta in pomladi

osrečeval ljudi okrog sebe.

Stegnem roke v dež,

ki hrani drobne vejice in bele cvetove.

Letim, jaz letim. Mislim. Zdaj vem.

Vkopan v zemljo,

jaz ne bom nikoli nahranjen,

vsako pomlad pomlajen,

vsako jesen potešen.

Dobro bi bilo vse začeti znova.

A začetka več zame ni,

ni več pomemben.

Sploh ne vem če kdaj bo.

Potem ga vseeno določim,

zdaj, ko sem v vrtincu,

ko se vse nadaljuje in mislim,

da bi lahko bilo drugače.

Pa ni.

In se nastavljam pomladi,

da ne mislim na začetek,

ki manjka,

niti na grdo nadaljevanje.

Letim in letim.

Tratim čas,

ki ga ni moč potrošiti.