Vihar


 
 



VIHAR


 
Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti
in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.
Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti
me glavni tok besnenja končno obide.
Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine
vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,
skritih nekje globoko v meni.
Morje jih znova in znova vrže na plano
kot jato sardel zajeto v plitvini.
Zaslišim jok nezaželenega otroka,
škripanje zapaha težkih hrastovih vrat
in glodanje majhnega črvička,
ki je kasneje postal velik prašič.
Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic
in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.
 
Nepopolnost je laž opravičevanja napak.
Ljubezen je strup v rokah bedakov.
Padam in skoraj me odnese.
Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.


 
Mimo mene teče reka dotikov.
Spomnim se, spomnim se.





 

Ti in jaz


 
 



TI IN JAZ


 
Nekje na robu se srečava.
Ti in jaz.
Ti s svojimi načrti,
jaz s svojimi mislimi.
Nič še ne vem o tem,
a ti zahtevaš odgovor.
S pogledom dosežeš vse.
Hladno mi je,
ko strmiš v meglen prepad
in vidiš kar je meni skrito.
Sliši se pridušen odmev korakov.
Ni več tistega nemira.
Pripravljen sem narediti vse.
Zate.




 


Te je kdaj strah?


 




TE JE KDAJ STRAH?
 
Ti je vseeno,
ko dnevno prehitevaš sama sebe,
ko ti realnost ne pomeni več življenja?
Te je kaj strah?
Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 
ko leta se zgostijo v temno čokolado;
te je kaj strah?
 
Človek si!
Morda si le domišljam,
 
da Njega potrebuješ,
a človek si!
 
Te je kaj strah samote,
te je kaj strah prekrižanih poti?

 
Se spomniš tiste melodije,
se spomniš tistega objema;

 
te je kdaj strah?