SEDIM NA BITVI
Sedim na bitvi, ves pomol za mano.
Žareča krogla na obzorju tam v daljavi.
Le rahel veter žene moje misli.
Zgineva dan, ki šel ne bo v pozabo.
Veliko let do takrat je minilo,
da kmečki fant lahko je prvič videl morje,
okusil grenko sol in peno južne plime.
Takrat je morje
mladca strastno uročilo,
nič več živeti ni želel življenje svojega očeta,
voziti traktor in orati dolge njive.
Bolj kot mirno kmetovanje,
se mu jadranje dopade.
Postal je mlad mornar in dolgo ribal je palube,
okusil vso trdoto svojega stanu.
Veliko molil kadar ni preklinjal
in žvečil slani kruh sedmerih škorij.
A morje ga nikoli ni spustilo, nikoli ga izdalo.
Ljubezen mu je vračalo, veliko vzelo, še več dalo.
Kot plane sij zeleni preko črnega neba so mu minila leta.
Hvala kapitan, za
dolge plovbe;
hvala za vse ladje, ki varno si jih peljal v pristan.
Spočij se, to ti vsi želimo …
Žareča krogla šla je za obzorje, dan zadnji se povrnil pač ne
bo.
Nimam ladje več a
sidro nikdar grabilo mi ni na kopnem.
Ostajajo spomini , ostaja strastno hrepenenje.
Nikoli zame morja dosti
ni.
