Tukaj pokukaj ...


Človek nikakor ne more živeti brez zraka, jedi in pijače. Lahko je sicer brez vere, brez prijateljev, brez ciljev in brez dela. ... Lahko životari tudi brez umetnosti in poezije ... Toda ali ima takšno življenje sploh kakšen smisel?






četrtek, 26. februar 2015

Se dogaja




SE DOGAJA


Ko se moja misel pritaji

in postane senca same sebe,

zaman poskušam odgovoriti

na vsa vprašanja hkrati,

a vem da obstaja le en odgovor.


Če vidim tebe,

se tudi jaz zdim resničen.

Razjasniš mi nerealnost,

skrito v praznini,

ki jo nosim s seboj.


Slutim povezavo.

Stvari notri

svojo razlago najdejo sami,

kadar ne razložiš ti.


S pogledom čistim laž

v kateri skrivaš svoje občutke

ko mi igraš čisto resnico.

Gledam vate,

ti pa skozme,

da bi razumela bistva,

višja od človeka.

Vse presega moj razum.

Ti pa kot da veš več.


Včasih se zalotim,

da ni vse tako kot je bilo.

Če boš tudi ti odšla,

bom odšel še jaz.

Imam občutek nemira,

ko pomislim na to.


Dvomim v delček sveta,

ki ga čutiš in nosiš znotraj.

Tvoj posmeh nakaže,

da ni preteklih skrivnosti.

So le zakopane pod kupi skrbi,

da ena sama misel ne more prodreti.

Nočem da odideš,

to vem že dolgo.

Takšna bodi, da bom verjel,

da bom čutil in dojel.

Predanost  in ljubezen.

Si del mojega življenja,

ko hlastaš za lastnim zrakom,

včasih si misel,

ki me navda z močjo.

Včasih si vse to,

kar ne znam biti jaz.

Vsrkaš šibkosti in jih uničiš.

Nisi močna,

ti si oseba z močjo.



sreda, 25. februar 2015

Druga številka




DRUGA ŠTEVILKA


Nočem več vedeti prave številke,

sem že spoznal,

da si tam le še senca,

ko hodim v tvojih mislih,

nepretrgoma gor in dol.


Se sploh ne utrudiš,

ko ti tam pojasnjujem realnost ure in ure.


Bivam v tvojem svetu

in zdi se, da bistva tam ni,

ni več potrebe po moji misli,

ki udarja in ruši,

boža in celi.


Spet si bistvena tam ti.

Nova in drugačna.

Sedaj lahko verjamem,

da nikoli ne boš hotela oditi ven.


torek, 24. februar 2015

Prva misel




PRVA MISEL

Enkratna misel osramočenega razuma,

večkrat porezanega poguma,

razmišljanja ovitega v globine nedotakljivega.

Davno nekje mojega.

Mislim o nedotaknjenem,

a čutim da si ti tam že bila.

Mogoče mi kradeš razumnost,

mogoče razumeš reči

v katerih se zgubljam jaz.

Zaradi njihove globine,

ki me samo oplazi,

kot da je sploh ni bilo.


Ne zmorem te razumeti.

Ne znam dojeti tebe,

osebo v popolnosti.

Kako pojasniti tisto nekje globlje,

ker vse to čutim tudi jaz.

Močno čutim tvojo misel,

ko gre tesno mimo mene,

se me dotakne,

da te razkrijem preden storiš.

Lahko se srečam tam tudi s teboj.


ponedeljek, 23. februar 2015

Me boš še ljubila?




ME BOŠ ŠE LJUBILA?


Me boš ljubila še takrat,

če ostarel bom s tabo kdaj,

me boš za ramo kaj prijela

in se naslonila name?


S tresočo roko čaja bom nalil,

molče sedela bova na terasi

in motno gledala tja v daljavo.

Do hribov strmih več pogled ne seže

in noga več ne zmore v višave.


Me boš ljubila še takrat,

ko ti bom vedno znova pravil stare zgodbe,

o vseh prigodah ki sva jih živela,

o srečnih časih, ki sva jih ujela,

o mnogih gorah najine Poti,

o širnem morju,

ki sva skupaj ga preplula.


Bo še ostal lesk tvojih oči,

ko ti bom rekel: rad te imam,

ko te pobožal bom

po zgubanem obrazu?


Ni strah me s tabo ostareti,

nabrala dosti sva spominov,

dovolj je zgodb za tiste mirne dni.

Dokler sva mlada hočeva živeti,

da prazne ne ostanejo obljube,

da žejnih ne pustiva brez utehe,

da ne ostane neprehojenih poti.


Zadnja pesem




ZADNJA PESEM


Ne bo te več, ko bom napisal zadnjo pesem,

ne bo več čudnega sveta in norega vremena.


Ne bo več skvarjenih ljudi in slabega semena.

Nič zlomljenih kosti, nič težkega bremena.


Ne bo več vojn, ne lakote in bede.

Ni bolnih več ljudi, laži ni, ni krivic.


Tesnobnih dnevov več ne bo,

ne dela  brez plačila.

Ne bo več pesnikov potrtih src

ne piscev žalosti pelina.


Novo pesem bomo peli

vsi ki znamo njen refren.

Novi svet bomo zgradili

daleč stran od tukajšnjih temin.



nedelja, 22. februar 2015

Nikamor ne grem



NIKAMOR NE GREM!


Vsi bi radi nekam šli, jaz pa ne grem nikamor.

Eni na luno, drugi v Madrid,  tretji celo v nebesa.


Jaz pa bom tukaj ostal,

rušil bom stare malike,

ruval bom slabe navade,

teptal bom vse zmote sveta

in delal bom pot za spoznanje.

Sejal in zalival bom vrt

in širil mu meje ljubezni.


Nekega svetlega dne,

ko vrt bo čez mero prostran,

prostora dovolj bo za vse.

Vrnili se bodo ljudje,ki spijo v tujih deželah

in tisti ki iščejo nove izzive in stranske poti.


Novi svet , v njem pa jaz in ti.


DOBRO JUTRO




DOBRO JUTRO


Dobro jutro, deklica!

Prosim skuhaj zdaj kufeteka za dva;

tebi malo, meni večjo dozo

da se spraviva v udobno pozo!


Glejva skupaj, kam nas vleče dan,

če bo dober nič zaspan,

če bo danes spet kaj dobre volje,

ali kaže da življenje gre na bolje.




sobota, 21. februar 2015

Moje potovanje




MOJE POTOVANJE


Ne potujem, da bi kam prišel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Trudim se, da ne bi hitel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Včasih grem z vetrom,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Ponavadi pa grem proti vetru,

kajti še lepše mi je,

le da potujem.


Nocoj




NOCOJ

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

po morju in po tebi

po gorah in po tebi

po tistih najinih poteh

ko nama senca more ne slediti

ko dan prevesi se

pa Pot  še ni končana

ko mine noč

pa sonca ni nad nama.

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

čeprav besede vse so izrečene,

vse misli stokrat so že ponovljene.

Prehojene so steze mnogokrat,

preplavane so reke vsakokrat.

Preplute milje niso ponovljive

in sanje so še vedno ulovljive.


Ti spiš ko čas drvi nad nama,

ne slutiš boja severnih vetrov

in v tebi ni  nespečnosti sledov.

A jaz bedim, zaspati ne želim.



petek, 20. februar 2015

Pomladna ekstaza



Nisem želel zamuditi vonja
ki je prihajal skozi odprto okno moje spalnice.
Vstal sem in se tiho odplazil skozi zadnja vrata.
Počasi sem šel skozi drevored
obsijan z močno svetlobo druge pomladanske polne lune.

Vdihaval sem svežo majsko noč,
tako mlado in tako iskrivo.
Rad imam pomlad,
sem si mislil.
Rad imam to neumorno in nezahtevno vedrino,
ki nas budi z rahlim lahkomiselnim klicem,
da naj začnemo vse znova.

Nova prevara in upanje kot vsako leto.
Novi popki poganjajo iz starih stebel pomlajenih dreves.

Rad imam pomlad,
kličem jo v sebi strastno in vztrajno,
spet se prisilim, da verjamem v nove obete.
Sem se pogosto skrival vsa pretekla leta,
a zdaj jo kličem, novo pomlad.
Ponujam se, da me objame,
da me oklene in zasužnji s svojim vonjem,
s trepetom srebrnih cvetov in listov.

Dotaknem se cveta jablane ob cesti
in nove gladke vejice,
nabrekle od nove pomladi,
v kateri žuborijo sokovi življenja.

Čutim ta tok življenja,
naj mi preskoči v vroče telo.
Naj beli cvet razpre tudi popek v meni,
naj črpa mojo moč,
da bom kot vonj cveta in pomladi
osrečeval ljudi okrog sebe.

Stegnem roke v dež,
ki hrani drobne vejice in bele cvetove.
Letim, jaz letim. Mislim. Zdaj vem.

Vkopan v zemljo,
jaz ne bom nikoli nahranjen,
vsako pomlad pomlajen,
vsako jesen potešen.

Dobro bi bilo vse začeti znova.
A začetka več zame ni,
ni več pomemben.
Sploh ne vem če kdaj bo.

Potem ga vseeno določim,
zdaj, ko sem v vrtincu,
ko se vse nadaljuje in mislim,
da bi lahko bilo drugače.

Pa ni.
In se nastavljam pomladi,
da ne mislim na začetek,
ki manjka,
niti na grdo nadaljevanje.

Letim in letim.
Tratim čas,
ki ga ni moč potrošiti.