Tesno me objemi,
ko bom nocoj prišel.
Zarij svoje prste v moje bistvo,
igraj se melodijo hitrih gibov
po stopnicah moje hrbtenice
in pojačaj zopet stisk,
da mi odvzameš dih.
In jaz bom zopet tvoj,
kot že tolikokrat doslej;
žrebec brez sedla,
ki dirja v sanje tvojega naročja.
Združena v eni misli
bova sopla divji ples
v senci polne lune.
Vse do jutra,
ko zvezde ne zdržijo več,
ko se pretrga temen zven,
ko vstal bom in odšel.
