V zadnji vojni

   V zadnji vojni

 

 

Dolgo nisem hotel o njej nič slišat.

Nisem želel o tem mislit,

še manj o njej govorit.

 

Še vedno nočem gledat in težko priznam,

da prihaja vojna, ki dolgo smo jo čakali,

ker vemo, da mora se zgodit.

 

A to bo vojna vseh vojn!

Gledali bomo in se čudili.

Kratka bo in silovita,

da se odstrani zloba,

ki  zemljo uničuje in planet.

 

Iz ognja se rodil bo Novi svet.

V njem ti in jaz in vsi,

ki mar nam je za srečo vseh ljudi.

 

 

 

Razseljena

  

Bila je nepredvidljiva

kot poletno vreme.

Včasih zlat sonček

polepša sivino duha.

Kot rosa zna trosit svežino,

kot slana nanašat gorčino.

Potem je zagrmelo,

zabliskalo in padala je toča.

Pa kmalu lepa mavrica!

Pa novo jasno sonce!

Pa dež …

in množica temnih oblakov.

 

Vse črke v abecedi

nje ne morejo opisati.

Nekega vetrovnega popoldneva

sredi julija

nastal je še zadnji snežni vihar … 

Ustavi svet

 

Ustavi svet

 

Razbij uro, da se čas ustavi, naj umolkne radio.

Ustavite promet in ne dajte mačkam cvilit.

Ptice naj letijo nizko, nižje, še nižje.

Naj bo dež in mraz in led.

 

Kamorkoli se ozrem, berem velike črne črke:

MRTEV JE …

Bil je moj, bil je tvoj, bil je naš.

Nič več moj, nič več tvoj, ostane naš.

 

Ko umolkne glas, nastane prostor za poezijo.

Haiga - podobe haikuja

April je svetovni mesec poezije, 17. april pa svetovni dan HAIKUJA – prav posebne poezije, ki jo navdihuje čustvo trenutka in je pravi pesniški miniaturni biser. 

Tradicionalno je izvedena v edinstvenem orientalskem duhu, prežeta s posebnim pogledom na svet – gre za zaznavanje narave in sveta okoli sebe, ki se zrcali v notranjih razmišljanjih in občutjih. 

Posebna pa je tudi po tehnični plati. 

Haiku je sestavljen iz 17 zlogov in ima zgolj tri verze – prvi in tretji verz imata po pet, drugi pa sedem zlogov. 

Haiku lahko opisuje trenutke iz narave, riše občutja ali se igra z besedami. 

A tokrat ne bomo ostali le pri besedah – haiku, dopolnjen s skico, risbo, sliko, ilustracijo ali fotografijo, imenujemo HAIGE oziroma HAIGA – ko je haiku več kot beseda, je torej haiga.

 

Njen nasmeh

 

Bil je ponedeljek,

točno vem; ponedeljek.

Tudi dan praznega hladilnika,

ko je nujno treba v nabavo.

Očarale so me njene velike modre oči,

saj sem jo prvič zagledal za pultom.

Poredno so se smejale, ko sem jo prosil,

da mi nareže dvesto gramov sira.

A njenega nasmeha nisem videl.

Bo to vse, gospod? Da, hvala.

In jaz nisem mogel spati.

Jutri pridem spet!

Dvesto gramov sira, prosim!

Narezat. Na tanko.

Je to vse, gospod? Je, za danes.

Hvala, gospod.

Smejoče oči. Nasmeha ni videt.

Petek je.

Nov sir in še bolj nasmejane oči.

Bom sploh kdaj videl njen nasmeh?

Prekleta maska …

 

  

 

SEDIM NA BITVI

SEDIM NA BITVI

Sedim na bitvi, ves pomol za mano.

Žareča krogla na obzorju tam v daljavi.

Le rahel veter žene moje misli.

Zgineva dan, ki šel ne bo v pozabo.

Veliko let do takrat je minilo,

da kmečki fant lahko je prvič videl morje,

okusil grenko sol in peno južne plime.

Takrat  je morje mladca strastno  uročilo,

nič več živeti ni želel  življenje svojega očeta,

voziti traktor in orati dolge njive.

Bolj kot mirno kmetovanje,

se mu jadranje dopade.

Postal je mlad mornar in dolgo ribal je palube,

okusil vso trdoto svojega stanu.

Veliko molil kadar ni preklinjal

in žvečil slani kruh sedmerih škorij.

A morje ga nikoli ni spustilo, nikoli ga izdalo.

Ljubezen mu je vračalo, veliko vzelo, še več dalo.

Kot plane sij zeleni preko črnega neba so mu minila leta.

Hvala kapitan,  za dolge plovbe;

hvala za vse ladje, ki varno si jih peljal v pristan.

Spočij se, to ti vsi želimo …

Žareča krogla šla je za obzorje, dan zadnji se povrnil pač ne bo.

Nimam ladje več  a sidro  nikdar grabilo mi ni na kopnem.

Ostajajo spomini , ostaja strastno hrepenenje.

 Nikoli zame morja dosti ni.

Šlogarca

Šlogarca

Daj, šlogarca priznaj,

da si lagala,

ko fantu si povedala bodočnost!

Priznaj, da si namenoma lagala!

Hotela si,

da živel bi v utvari dobrega sveta,

pametnih ljudi

in brez meja ljubezni polnem.

Hotela si,

da ne bi videl bede zlomljenih teles,

ljudi prestrašenih in lačnih boljšega življenja.

Zasičenih z reklamo in obljubo prazno.

Enakih misli in razsutega spomina.

Znova, vedno znova izzigranih

in nikoli, res nikoli potešenih.

Rekla si, da meni vse bo teklo gladko,

Ljubezen, dom, denar ...

v obilju vsega kar je sladko ...

Da smisel svojega življenja bom dojel,

da bom okusil veličino in globino,

da bo za mano močna sled.

Sadove bom rodil

in bom nasitil svoje dni.

A jaz že dolgo slabo spim.

Nočem biti sam na rajski plaži,

nočem pred krivicami zatiskati oči.

Vedno znova bom govoril:

Svet bo lep za vse ljudi!

TEBI, BRAT MOJ

Moj brat, besede so nevarne, kajne!

Zato čuvaj svoje misli,

brzdaj svoje besede,

ravnaj svoje poti,

odvrzi hrepenenje in pohlep.

Hrani se s čistimi mislimi,

živi za ljubezen in podari upanje s tolažbo

vedno in povsod.

Tvoj svet bo prerasel meje tvojega srca,

tvoje misli bodo večje od teme tega sveta.

Ti boš postal mali,

ostala pa bo ozka pot,

ki bo prerasla v cesto

in cesta bo postala morje,

in morje bo postalo ocean.

PREROK

Tvoj prerok sem, Gospod!

Ti vodiš moje korake,

vodiš moja pota

pa mi kljub temu ni lahko.

Ljudem si zamašil ušesa,

da ne slišijo,

zameglil si jim vid,

da ne vidijo,

udaril si jih s temo,

da v svetlobi dneva tavajo

in se spotikajo.

In jaz naj jim govorim o svobodi?

Kako dolgo še, moj Gospod?

Saj ne morem molčati, ker vem!

Saj ne morem hoditi, ker se mudi!

Zato tečem!

Čez polja, travnike in livade.

Skozi mesta, vasi in dežele.

Tvojo besedo kričim povsod,

naj poslušajo ali ne,

naj uvidijo ali ne.

Tukaj sem,

zate vedno in povsod!