Bil je ponedeljek,
točno vem; ponedeljek.
Tudi dan praznega hladilnika,
ko je nujno treba v nabavo.
Očarale so me njene velike modre oči,
saj sem jo prvič zagledal za pultom.
Poredno so se smejale, ko sem jo prosil,
da mi nareže dvesto gramov sira.
A njenega nasmeha nisem videl.
Bo to vse, gospod? Da, hvala.
In jaz nisem mogel spati.
Jutri pridem spet!
Dvesto gramov sira, prosim!
Narezat. Na tanko.
Je to vse, gospod? Je, za danes.
Hvala, gospod.
Smejoče oči. Nasmeha ni videt.
Petek je.
Nov sir in še bolj nasmejane oči.
Bom sploh kdaj videl njen nasmeh?
Prekleta maska …
Ni komentarjev:
Objavite komentar