Tukaj pokukaj ...


Človek nikakor ne more živeti brez zraka, jedi in pijače. Lahko je sicer brez vere, brez prijateljev, brez ciljev in brez dela. ... Lahko životari tudi brez umetnosti in poezije ... Toda ali ima takšno življenje sploh kakšen smisel?






sobota, 21. februar 2015

Moje potovanje




MOJE POTOVANJE


Ne potujem, da bi kam prišel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Trudim se, da ne bi hitel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Včasih grem z vetrom,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Ponavadi pa grem proti vetru,

kajti še lepše mi je,

le da potujem.


Nocoj




NOCOJ

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

po morju in po tebi

po gorah in po tebi

po tistih najinih poteh

ko nama senca more ne slediti

ko dan prevesi se

pa Pot  še ni končana

ko mine noč

pa sonca ni nad nama.

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

čeprav besede vse so izrečene,

vse misli stokrat so že ponovljene.

Prehojene so steze mnogokrat,

preplavane so reke vsakokrat.

Preplute milje niso ponovljive

in sanje so še vedno ulovljive.


Ti spiš ko čas drvi nad nama,

ne slutiš boja severnih vetrov

in v tebi ni  nespečnosti sledov.

A jaz bedim, zaspati ne želim.



petek, 20. februar 2015

Pomladna ekstaza



Nisem želel zamuditi vonja
ki je prihajal skozi odprto okno moje spalnice.
Vstal sem in se tiho odplazil skozi zadnja vrata.
Počasi sem šel skozi drevored
obsijan z močno svetlobo druge pomladanske polne lune.

Vdihaval sem svežo majsko noč,
tako mlado in tako iskrivo.
Rad imam pomlad,
sem si mislil.
Rad imam to neumorno in nezahtevno vedrino,
ki nas budi z rahlim lahkomiselnim klicem,
da naj začnemo vse znova.

Nova prevara in upanje kot vsako leto.
Novi popki poganjajo iz starih stebel pomlajenih dreves.

Rad imam pomlad,
kličem jo v sebi strastno in vztrajno,
spet se prisilim, da verjamem v nove obete.
Sem se pogosto skrival vsa pretekla leta,
a zdaj jo kličem, novo pomlad.
Ponujam se, da me objame,
da me oklene in zasužnji s svojim vonjem,
s trepetom srebrnih cvetov in listov.

Dotaknem se cveta jablane ob cesti
in nove gladke vejice,
nabrekle od nove pomladi,
v kateri žuborijo sokovi življenja.

Čutim ta tok življenja,
naj mi preskoči v vroče telo.
Naj beli cvet razpre tudi popek v meni,
naj črpa mojo moč,
da bom kot vonj cveta in pomladi
osrečeval ljudi okrog sebe.

Stegnem roke v dež,
ki hrani drobne vejice in bele cvetove.
Letim, jaz letim. Mislim. Zdaj vem.

Vkopan v zemljo,
jaz ne bom nikoli nahranjen,
vsako pomlad pomlajen,
vsako jesen potešen.

Dobro bi bilo vse začeti znova.
A začetka več zame ni,
ni več pomemben.
Sploh ne vem če kdaj bo.

Potem ga vseeno določim,
zdaj, ko sem v vrtincu,
ko se vse nadaljuje in mislim,
da bi lahko bilo drugače.

Pa ni.
In se nastavljam pomladi,
da ne mislim na začetek,
ki manjka,
niti na grdo nadaljevanje.

Letim in letim.
Tratim čas,
ki ga ni moč potrošiti.