Prikaz objav z oznako Moja poezija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Moja poezija. Pokaži vse objave

Prva misel




PRVA MISEL

Enkratna misel osramočenega razuma,

večkrat porezanega poguma,

razmišljanja ovitega v globine nedotakljivega.

Davno nekje mojega.

Mislim o nedotaknjenem,

a čutim da si ti tam že bila.

Mogoče mi kradeš razumnost,

mogoče razumeš reči

v katerih se zgubljam jaz.

Zaradi njihove globine,

ki me samo oplazi,

kot da je sploh ni bilo.


Ne zmorem te razumeti.

Ne znam dojeti tebe,

osebo v popolnosti.

Kako pojasniti tisto nekje globlje,

ker vse to čutim tudi jaz.

Močno čutim tvojo misel,

ko gre tesno mimo mene,

se me dotakne,

da te razkrijem preden storiš.

Lahko se srečam tam tudi s teboj.


Me boš še ljubila?




ME BOŠ ŠE LJUBILA?


Me boš ljubila še takrat,

če ostarel bom s tabo kdaj,

me boš za ramo kaj prijela

in se naslonila name?


S tresočo roko čaja bom nalil,

molče sedela bova na terasi

in motno gledala tja v daljavo.

Do hribov strmih več pogled ne seže

in noga več ne zmore v višave.


Me boš ljubila še takrat,

ko ti bom vedno znova pravil stare zgodbe,

o vseh prigodah ki sva jih živela,

o srečnih časih, ki sva jih ujela,

o mnogih gorah najine Poti,

o širnem morju,

ki sva skupaj ga preplula.


Bo še ostal lesk tvojih oči,

ko ti bom rekel: rad te imam,

ko te pobožal bom

po zgubanem obrazu?


Ni strah me s tabo ostareti,

nabrala dosti sva spominov,

dovolj je zgodb za tiste mirne dni.

Dokler sva mlada hočeva živeti,

da prazne ne ostanejo obljube,

da žejnih ne pustiva brez utehe,

da ne ostane neprehojenih poti.


Zadnja pesem




ZADNJA PESEM


Ne bo te več, ko bom napisal zadnjo pesem,

ne bo več čudnega sveta in norega vremena.


Ne bo več skvarjenih ljudi in slabega semena.

Nič zlomljenih kosti, nič težkega bremena.


Ne bo več vojn, ne lakote in bede.

Ni bolnih več ljudi, laži ni, ni krivic.


Tesnobnih dnevov več ne bo,

ne dela  brez plačila.

Ne bo več pesnikov potrtih src

ne piscev žalosti pelina.


Novo pesem bomo peli

vsi ki znamo njen refren.

Novi svet bomo zgradili

daleč stran od tukajšnjih temin.



Nikamor ne grem



NIKAMOR NE GREM!


Vsi bi radi nekam šli, jaz pa ne grem nikamor.

Eni na luno, drugi v Madrid,  tretji celo v nebesa.


Jaz pa bom tukaj ostal,

rušil bom stare malike,

ruval bom slabe navade,

teptal bom vse zmote sveta

in delal bom pot za spoznanje.

Sejal in zalival bom vrt

in širil mu meje ljubezni.


Nekega svetlega dne,

ko vrt bo čez mero prostran,

prostora dovolj bo za vse.

Vrnili se bodo ljudje,ki spijo v tujih deželah

in tisti ki iščejo nove izzive in stranske poti.


Novi svet , v njem pa jaz in ti.


DOBRO JUTRO




DOBRO JUTRO


Dobro jutro, deklica!

Prosim skuhaj zdaj kufeteka za dva;

tebi malo, meni večjo dozo

da se spraviva v udobno pozo!


Glejva skupaj, kam nas vleče dan,

če bo dober nič zaspan,

če bo danes spet kaj dobre volje,

ali kaže da življenje gre na bolje.




Moje potovanje




MOJE POTOVANJE


Ne potujem, da bi kam prišel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Trudim se, da ne bi hitel,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Včasih grem z vetrom,

kajti povsod mi je lepo,

le da potujem.


Ponavadi pa grem proti vetru,

kajti še lepše mi je,

le da potujem.


Nocoj




NOCOJ

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

po morju in po tebi

po gorah in po tebi

po tistih najinih poteh

ko nama senca more ne slediti

ko dan prevesi se

pa Pot  še ni končana

ko mine noč

pa sonca ni nad nama.

Nocoj sem poln hrepenenja spet,

čeprav besede vse so izrečene,

vse misli stokrat so že ponovljene.

Prehojene so steze mnogokrat,

preplavane so reke vsakokrat.

Preplute milje niso ponovljive

in sanje so še vedno ulovljive.


Ti spiš ko čas drvi nad nama,

ne slutiš boja severnih vetrov

in v tebi ni  nespečnosti sledov.

A jaz bedim, zaspati ne želim.



Pomladna ekstaza



Nisem želel zamuditi vonja
ki je prihajal skozi odprto okno moje spalnice.
Vstal sem in se tiho odplazil skozi zadnja vrata.
Počasi sem šel skozi drevored
obsijan z močno svetlobo druge pomladanske polne lune.

Vdihaval sem svežo majsko noč,
tako mlado in tako iskrivo.
Rad imam pomlad,
sem si mislil.
Rad imam to neumorno in nezahtevno vedrino,
ki nas budi z rahlim lahkomiselnim klicem,
da naj začnemo vse znova.

Nova prevara in upanje kot vsako leto.
Novi popki poganjajo iz starih stebel pomlajenih dreves.

Rad imam pomlad,
kličem jo v sebi strastno in vztrajno,
spet se prisilim, da verjamem v nove obete.
Sem se pogosto skrival vsa pretekla leta,
a zdaj jo kličem, novo pomlad.
Ponujam se, da me objame,
da me oklene in zasužnji s svojim vonjem,
s trepetom srebrnih cvetov in listov.

Dotaknem se cveta jablane ob cesti
in nove gladke vejice,
nabrekle od nove pomladi,
v kateri žuborijo sokovi življenja.

Čutim ta tok življenja,
naj mi preskoči v vroče telo.
Naj beli cvet razpre tudi popek v meni,
naj črpa mojo moč,
da bom kot vonj cveta in pomladi
osrečeval ljudi okrog sebe.

Stegnem roke v dež,
ki hrani drobne vejice in bele cvetove.
Letim, jaz letim. Mislim. Zdaj vem.

Vkopan v zemljo,
jaz ne bom nikoli nahranjen,
vsako pomlad pomlajen,
vsako jesen potešen.

Dobro bi bilo vse začeti znova.
A začetka več zame ni,
ni več pomemben.
Sploh ne vem če kdaj bo.

Potem ga vseeno določim,
zdaj, ko sem v vrtincu,
ko se vse nadaljuje in mislim,
da bi lahko bilo drugače.

Pa ni.
In se nastavljam pomladi,
da ne mislim na začetek,
ki manjka,
niti na grdo nadaljevanje.

Letim in letim.
Tratim čas,
ki ga ni moč potrošiti.

Objemi me



Tesno me objemi,
ko bom nocoj prišel.
Zarij svoje prste v moje bistvo,
igraj se melodijo hitrih gibov
po stopnicah moje hrbtenice
in pojačaj zopet stisk, 
da mi odvzameš dih.

In jaz bom zopet tvoj,
kot že tolikokrat doslej;
žrebec brez sedla,
ki dirja v sanje tvojega naročja.

Združena v eni misli 
bova sopla divji ples 
v senci polne lune.

Vse do jutra,
ko zvezde ne zdržijo več,
ko se pretrga temen zven,
ko vstal bom in odšel. 


Pridi spet




Pridi draga, z mano sedi,
da skupaj gledava na ono stran,
kjer zapustila sva obalo.
 Na bregu najine čeri izpijva čašo zrelega češmina,
zapojva v vetru pesmi hvalospeva
za urice ljubezni in spomina
na dni viharne, dolge,
brez odmeva.

Dajva, ponoviva tiste verze,
ki nama znajo čarati skomine,
pustiva da valovi tolčejo refren.

Ta noč je najina ruleta,
ki se vrti bolj hitro in hitreje.
Omame sladko režejo
v misli polni krog,
svetleče iskrice in zlate črke,
imena vseh zavrženih otrok. 

Sprehodi po Dolini




Sprehodi po Dolini 


Videl sem in glej;
dolina polna zrelih žit,
potoček vije se po sredi.
So mlini,  žage,
delovni sosedi,
tolmuni polni tolstih rib.
Na bregu stara vrba zvita,
tri gnezda nosi drobnih ptic.
In knapi v črnih cotah grejo s šihta.
Je v Škale prašnata in dolga,
pa  pir se voha,
 čik in mrzel švic.


Vse  trave so visoke,
meni do oči
in tajhti so globoki
podna videt ni.


Gledam in se čudim
kam leta so odšla?
Kam gleda zdaj mladina?
Kje zdaj vrbe so doma?



_________________