Vihar

 

 

VIHAR


 

Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti

in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.

Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti

me glavni tok besnenja končno obide.

Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine

vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,

skritih nekje globoko v meni.

Morje jih znova in znova vrže na plano

kot jato sardel zajeto v plitvini.

Zaslišim jok nezaželenega otroka,

škripanje zapaha težkih hrastovih vrat

in glodanje majhnega črvička,

ki je kasneje postal velik prašič.

Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic

in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.

 

Nepopolnost je laž opravičevanja napak.

Ljubezen je strup v rokah bedakov.

Padam in skoraj me odnese.

Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.

 

Mimo mene teče reka dotikov.

Spomnim se, spomnim se.

 

Ti in jaz

 

 

TI IN JAZ


 

Nekje na robu se srečava.

Ti in jaz.

Ti s svojimi načrti,

jaz s svojimi mislimi.

Nič še ne vem o tem,

a ti zahtevaš odgovor.

S pogledom dosežeš vse.

Hladno mi je,

ko strmiš v meglen prepad

in vidiš kar je meni skrito.

Sliši se pridušen odmev korakov.

Ni več tistega nemira.

Pripravljen sem narediti vse.

Zate.




 



Te je kdaj strah?

 

TE JE KDAJ STRAH?
 

Ti je vseeno,

ko dnevno prehitevaš sama sebe,

ko ti realnost ne pomeni več življenja?

Te je kaj strah?

Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 

ko leta se zgostijo v temno čokolado;

te je kaj strah?

 

Človek si!

Morda si le domišljam,
 

da Njega potrebuješ,

a človek si!

 

Te je kaj strah samote,

te je kaj strah prekrižanih poti?

 

Se spomniš tiste melodije,

se spomniš tistega objema;

 

te je kdaj strah?

 

Dnevi bežijo

DNEVI BEŽIJO

 

Zdi se,

da življenje hiti naprej
 

a tebi se izvija med razkrečenimi prsti.

 

Veš,

da nimaš več nadzora nad sanjami,
 

ki dneve in dneve potujejo v daljavo.

 

Veš,

da se nikoli ne bodo ustavile.

Bolečina mine, ko ne misliš več na njo.

 

To veš?

Svet se nezadržno spreminja
 

in ti to čutiš.


 

Drugačni obrazi, drugačni odzivi,
 

druga hrepenenja.

 

A oni se ne spreminjajo, besede so tiste.

Saj to je tisto s čimer ubijamo ljudi, mar ne?

Ti pa ostajaš, ne hitiš.

Zakaj ne letiš z njimi?
 

Boš za vedno ostal?

 

Pisati o Tebi

PISATI O TEBI

 

Mislil sem,

ne morem pisati o Tebi.

Popolnost tvoja skrita je v Besedi,

dejanja Tvoja čisti plod so uma.

Imena Tvojega ne kličem več na glas;

a ko pomislim nate,

vse postane splošno nedovzetno,

preveč preprosto,

skrajno neverjetno.

Kot bled utrip ugasne hrepenenje

neznatnih časov bivšega razuma.

Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,

podrobnosti me nesejo drugam,

do skale kamor sežem sam.

Bom padel tam na robu svojih sanj?