Sprehodi po Dolini

Sprehodi po Dolini 

Videl sem in glej;

dolina polna zrelih žit,

potoček vije se po sredi.

So mlini,  žage,

delovni sosedi,

tolmuni polni tolstih rib.

Na bregu stara vrba zvita,

tri gnezda nosi drobnih ptic.

In knapi v črnih cotah grejo s šihta.

Je v Škale prašnata in dolga,

pa  pir se voha,

 čik in mrzel švic.

Vse  trave so visoke,

meni do oči

in tajhti so globoki

podna videt ni.

Gledam in se čudim

kam leta so odšla?

Kam gleda zdaj mladina?

Kje zdaj vrbe so doma?

_________________

En mali stih

EN MALI STIH

En mali stih mi manjka

leporečja,

en mali dih zanamca

do modrine,

en kratek pisk,

da vidim čez ograjo,

en dolgi blisk,

da ne razdrem spomine.

Še ti stojiš,

ko svet drvi brez veze,

ne ganeš se,

da ne bi noter padla.

Kar danes miga,

se poti in leze,

bo jutri 

notranjih svetov pozaba.

Vihar

 

 

VIHAR


 

Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti

in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.

Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti

me glavni tok besnenja končno obide.

Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine

vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,

skritih nekje globoko v meni.

Morje jih znova in znova vrže na plano

kot jato sardel zajeto v plitvini.

Zaslišim jok nezaželenega otroka,

škripanje zapaha težkih hrastovih vrat

in glodanje majhnega črvička,

ki je kasneje postal velik prašič.

Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic

in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.

 

Nepopolnost je laž opravičevanja napak.

Ljubezen je strup v rokah bedakov.

Padam in skoraj me odnese.

Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.

 

Mimo mene teče reka dotikov.

Spomnim se, spomnim se.

 

Ti in jaz

 

 

TI IN JAZ


 

Nekje na robu se srečava.

Ti in jaz.

Ti s svojimi načrti,

jaz s svojimi mislimi.

Nič še ne vem o tem,

a ti zahtevaš odgovor.

S pogledom dosežeš vse.

Hladno mi je,

ko strmiš v meglen prepad

in vidiš kar je meni skrito.

Sliši se pridušen odmev korakov.

Ni več tistega nemira.

Pripravljen sem narediti vse.

Zate.




 



Te je kdaj strah?

 

TE JE KDAJ STRAH?
 

Ti je vseeno,

ko dnevno prehitevaš sama sebe,

ko ti realnost ne pomeni več življenja?

Te je kaj strah?

Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 

ko leta se zgostijo v temno čokolado;

te je kaj strah?

 

Človek si!

Morda si le domišljam,
 

da Njega potrebuješ,

a človek si!

 

Te je kaj strah samote,

te je kaj strah prekrižanih poti?

 

Se spomniš tiste melodije,

se spomniš tistega objema;

 

te je kdaj strah?