Ti in jaz

 

 

TI IN JAZ


 

Nekje na robu se srečava.

Ti in jaz.

Ti s svojimi načrti,

jaz s svojimi mislimi.

Nič še ne vem o tem,

a ti zahtevaš odgovor.

S pogledom dosežeš vse.

Hladno mi je,

ko strmiš v meglen prepad

in vidiš kar je meni skrito.

Sliši se pridušen odmev korakov.

Ni več tistega nemira.

Pripravljen sem narediti vse.

Zate.




 



Te je kdaj strah?

 

TE JE KDAJ STRAH?
 

Ti je vseeno,

ko dnevno prehitevaš sama sebe,

ko ti realnost ne pomeni več življenja?

Te je kaj strah?

Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 

ko leta se zgostijo v temno čokolado;

te je kaj strah?

 

Človek si!

Morda si le domišljam,
 

da Njega potrebuješ,

a človek si!

 

Te je kaj strah samote,

te je kaj strah prekrižanih poti?

 

Se spomniš tiste melodije,

se spomniš tistega objema;

 

te je kdaj strah?

 

Dnevi bežijo

DNEVI BEŽIJO

 

Zdi se,

da življenje hiti naprej
 

a tebi se izvija med razkrečenimi prsti.

 

Veš,

da nimaš več nadzora nad sanjami,
 

ki dneve in dneve potujejo v daljavo.

 

Veš,

da se nikoli ne bodo ustavile.

Bolečina mine, ko ne misliš več na njo.

 

To veš?

Svet se nezadržno spreminja
 

in ti to čutiš.


 

Drugačni obrazi, drugačni odzivi,
 

druga hrepenenja.

 

A oni se ne spreminjajo, besede so tiste.

Saj to je tisto s čimer ubijamo ljudi, mar ne?

Ti pa ostajaš, ne hitiš.

Zakaj ne letiš z njimi?
 

Boš za vedno ostal?

 

Pisati o Tebi

PISATI O TEBI

 

Mislil sem,

ne morem pisati o Tebi.

Popolnost tvoja skrita je v Besedi,

dejanja Tvoja čisti plod so uma.

Imena Tvojega ne kličem več na glas;

a ko pomislim nate,

vse postane splošno nedovzetno,

preveč preprosto,

skrajno neverjetno.

Kot bled utrip ugasne hrepenenje

neznatnih časov bivšega razuma.

Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,

podrobnosti me nesejo drugam,

do skale kamor sežem sam.

Bom padel tam na robu svojih sanj?



 



KDO SI TI?

KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,

ki nosiš ob mrzlih večerih

dvom v moje napore?

 

Kdo si, ki srcu s poletjem

natrosiš pelina obilo?

 

Ne daš mi počivat,

da v miru bi jedel koline

preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;

brez veze je – praviš,

da pustil si steze pregrete,

mar res si izbran ravno ti

ki nič si, si zguba, niče?

Ne boš moje sence

in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,

če slekel si star’ga človeka,

in lezeš v pretesno obleko,

ki noče zakriti srca.

 

In prav govoriš, se zavedam.

Pogosto nezdravo trpim,

ko brišem te stare razvade,

po malem, a vendar hitim.

 

Sveta žal ne morem podreti,

sesul se bo sam neki dan.

A sebe ne dam več ujeti,

takrat živel bom daleč stran…