Tukaj pokukaj ...


Človek nikakor ne more živeti brez zraka, jedi in pijače. Lahko je sicer brez vere, brez prijateljev, brez ciljev in brez dela. ... Lahko životari tudi brez umetnosti in poezije ... Toda ali ima takšno življenje sploh kakšen smisel?






četrtek, 10. julij 2014

Sprehodi po Dolini




Sprehodi po Dolini 


Videl sem in glej;
dolina polna zrelih žit,
potoček vije se po sredi.
So mlini,  žage,
delovni sosedi,
tolmuni polni tolstih rib.
Na bregu stara vrba zvita,
tri gnezda nosi drobnih ptic.
In knapi v črnih cotah grejo s šihta.
Je v Škale prašnata in dolga,
pa  pir se voha,
 čik in mrzel švic.


Vse  trave so visoke,
meni do oči
in tajhti so globoki
podna videt ni.


Gledam in se čudim
kam leta so odšla?
Kam gleda zdaj mladina?
Kje zdaj vrbe so doma?



_________________

torek, 24. junij 2014

En mali stih





EN MALI STIH


En mali stih mi manjka
leporečja,
en mali dih zanamca
do modrine,
en kratek pisk,
da vidim čez ograjo,
en dolgi blisk,
da ne razdrem spomine.

Še ti stojiš,
ko svet drvi brez veze,
ne ganeš se,
da ne bi noter padla.
Kar danes miga,
se poti in leze,
bo jutri 
notranjih svetov pozaba.




petek, 27. september 2013

Vihar


 
 



VIHAR


 
Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti
in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.
Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti
me glavni tok besnenja končno obide.
Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine
vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,
skritih nekje globoko v meni.
Morje jih znova in znova vrže na plano
kot jato sardel zajeto v plitvini.
Zaslišim jok nezaželenega otroka,
škripanje zapaha težkih hrastovih vrat
in glodanje majhnega črvička,
ki je kasneje postal velik prašič.
Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic
in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.
 
Nepopolnost je laž opravičevanja napak.
Ljubezen je strup v rokah bedakov.
Padam in skoraj me odnese.
Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.


 
Mimo mene teče reka dotikov.
Spomnim se, spomnim se.





 

torek, 24. september 2013

Ti in jaz


 
 



TI IN JAZ


 
Nekje na robu se srečava.
Ti in jaz.
Ti s svojimi načrti,
jaz s svojimi mislimi.
Nič še ne vem o tem,
a ti zahtevaš odgovor.
S pogledom dosežeš vse.
Hladno mi je,
ko strmiš v meglen prepad
in vidiš kar je meni skrito.
Sliši se pridušen odmev korakov.
Ni več tistega nemira.
Pripravljen sem narediti vse.
Zate.




 


ponedeljek, 23. september 2013

Te je kdaj strah?


 




TE JE KDAJ STRAH?
 
Ti je vseeno,
ko dnevno prehitevaš sama sebe,
ko ti realnost ne pomeni več življenja?
Te je kaj strah?
Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 
ko leta se zgostijo v temno čokolado;
te je kaj strah?
 
Človek si!
Morda si le domišljam,
 
da Njega potrebuješ,
a človek si!
 
Te je kaj strah samote,
te je kaj strah prekrižanih poti?

 
Se spomniš tiste melodije,
se spomniš tistega objema;

 
te je kdaj strah?






 

sobota, 21. september 2013

Dnevi bežijo





DNEVI BEŽIJO


 
Zdi se,
da življenje hiti naprej
 
a tebi se izvija med razkrečenimi prsti.

 
Veš,
da nimaš več nadzora nad sanjami,
 
ki dneve in dneve potujejo v daljavo.

 
Veš,
da se nikoli ne bodo ustavile.
Bolečina mine, ko ne misliš več na njo.

 
To veš?
Svet se nezadržno spreminja
 
in ti to čutiš.


 
Drugačni obrazi, drugačni odzivi,
 
druga hrepenenja.


 
A oni se ne spreminjajo, besede so tiste.
Saj to je tisto s čimer ubijamo ljudi, mar ne?

Ti pa ostajaš, ne hitiš.
Zakaj ne letiš z njimi?
 
Boš za vedno ostal?




 

petek, 20. september 2013

Pisati o Tebi




PISATI O TEBI
 
Mislil sem,
ne morem pisati o Tebi.
Popolnost tvoja skrita je v Besedi,
dejanja Tvoja čisti plod so uma.
Imena Tvojega ne kličem več na glas;
a ko pomislim nate,
vse postane splošno nedovzetno,
preveč preprosto,
skrajno neverjetno.
Kot bled utrip ugasne hrepenenje
neznatnih časov bivšega razuma.
Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,
podrobnosti me nesejo drugam,
do skale kamor sežem sam.
Bom padel tam na robu svojih sanj?