ME BOŠ ŠE LJUBILA?
Me boš ljubila še takrat,
če ostarel bom s tabo kdaj,
me boš za ramo kaj prijela
in se naslonila name?
S tresočo roko čaja bom nalil,
molče sedela bova na terasi
in motno gledala tja v daljavo.
Do hribov strmih več pogled ne seže
in noga več ne zmore v višave.
Me boš ljubila še takrat,
ko ti bom vedno znova pravil stare zgodbe,
o vseh prigodah ki sva jih živela,
o srečnih časih, ki sva jih ujela,
o mnogih gorah najine Poti,
o širnem morju,
ki sva skupaj ga preplula.
Bo še ostal lesk tvojih oči,
ko ti bom rekel: rad te imam,
ko te pobožal bom
po zgubanem obrazu?
Ni strah me s tabo ostareti,
nabrala dosti sva spominov,
dovolj je zgodb za tiste mirne dni.
Dokler sva mlada hočeva živeti,
da prazne ne ostanejo obljube,
da žejnih ne pustiva brez utehe,
da ne ostane neprehojenih poti.