SREČANJE
Kako lepo,
da srečala sva se ponovno!
Kje si, kako gre?
Včasih res pomislim nate,
na one dni nekoč.
Je še kaj tistega ostalo?
Oči imaš še vedno očarljive,
prinesla leta so jim le resnobe.
Lasje še vedno dolgi, gosti in skodrani,
da vmes srebrne nitke so
nič ni narobe.
In boki tvoji so ubrani
z mehko hojo vitkih nog.
In glej ga; ta mali - to vnuk je tvoj, a ne?
A jaz? Ja, jaz sem dobro.
Zdravje je, denar tudi.
Sreča?
Ah, saj veš – prihaja v malih koščkih
in se razblini v nič.
Ne, ničesar mi ne manjka,
res, prav nič…
Oprosti…
Mudi se mi…
Saj se bova še srečala, a ne?
Zdaj ko vema…
Ni komentarjev:
Objavite komentar