TISTEGA DEŽEVNEGA DNE
Bilo je konec julija,
ko dež izpiral prah je z okenskih polic,
oblizal steno hiše je in pral dvorišče.
Pogled je nama dolgo valoval
skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe
in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.
Klečala si na kavču tik ob moji rami
in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.
Da dež ne bi ponehal, sva želela.
Takrat sem spet po dolgem času čutil,
da sreča najina se je postavila pokonci.
In to sem ti povedal,
ti pa si se sladko nasmejala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar