KDO SI TI?

KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,

ki nosiš ob mrzlih večerih

dvom v moje napore?

 

Kdo si, ki srcu s poletjem

natrosiš pelina obilo?

 

Ne daš mi počivat,

da v miru bi jedel koline

preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;

brez veze je – praviš,

da pustil si steze pregrete,

mar res si izbran ravno ti

ki nič si, si zguba, niče?

Ne boš moje sence

in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,

če slekel si star’ga človeka,

in lezeš v pretesno obleko,

ki noče zakriti srca.

 

In prav govoriš, se zavedam.

Pogosto nezdravo trpim,

ko brišem te stare razvade,

po malem, a vendar hitim.

 

Sveta žal ne morem podreti,

sesul se bo sam neki dan.

A sebe ne dam več ujeti,

takrat živel bom daleč stran…

 

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

Bilo je konec julija,

ko dež izpiral prah je z okenskih polic,

oblizal steno hiše je in pral dvorišče.

 

Pogled je nama dolgo valoval

skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe

in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.

 

Klečala si na kavču tik ob moji rami

in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.

Da dež ne bi ponehal, sva želela.

 

Takrat sem spet po dolgem času čutil,

da sreča najina se je postavila pokonci.

In to sem ti povedal,

 

ti pa si se sladko nasmejala.

 

 

Ateh

ATEH


Ko sem spoznal tebe, princesa Ateh

drugačna si bila od vseh,

res od vseh poprej.

 

 

Tvoja lepota je nastajala vsako jutro pred ogledalom,

ko si se učila obraznih potez novega dne.

Lomila si srca neposvečenim.


 

 

Tvojega pogleda niso prenesli tisti,

ki niso poznali tvojih sedem obrazov.

 

Na tvoji ladji je posadka pridnih mravljic,

ki si jo zjutraj oprala s svojimi mokrimi lasmi.

Plazijo se po čisti palubi

in v svoja mravljišča zlagajo zelena jadra sladkih listov opojne trte.

 

 

Ti pa se hraniš z razcepljenim vetrom.

Igraš svojo igro pred vsemi celo v postelji svojega dragega.

 

V trenutkih strasti sploh ne obstajam zate,

nisem več jaz, ampak sem ti.

Če te vprašajo, zakaj igraš to igro, ne poveš.

Le jaz vem, da poskušaš roditi sebe ponovno

a na boljši način.


 

 

Na dnu

 

 

 

 

NA DNU 

 

Kako želel sem čutiti tvoje vzpodbude,

ko sem bil na psu.

Kako želel sem mehke besede,

ko sem bil uničen do te mere,

da se nisem uspel sproti sestavljati.
 

Kako želel sem vedeti,

da si še vedno z mano,

da nisem sam v samoti,

da nisem sam v temi.

A nisem našel tvoje podpore,

nisem našel tvoje tolažilne besede.

nisem našel niti trohice svetlobe;

kaj šele luči.
 

Ostal sem tam,

globoko v temi tistega časa,

globoko v žalosti svojega srca in obupa.

Vse dokler se ni končalo.

 

 

Brez problemov

BREZ PROBLEMOV
 
 

Nimam problemov,

oni imajo mene.

Imajo me za igro.

Včasih se naslajajo v moji bedi,

drugič me brcajo dol s Poti,

strižejo mi peruti mojega ponosa in uspeha.
 

Moje delo spravljajo v nič,

moje počutje v obup.

Dokler jim ne pobegnem v svoj mali raj.
 

In tečem,

dokler me ne dohitijo,

ulovijo,

in dotolčejo.