Objemi me

Tesno me objemi,

ko bom nocoj prišel.

Zarij svoje prste v moje bistvo,

igraj se melodijo hitrih gibov

po stopnicah moje hrbtenice

in pojačaj zopet stisk, 

da mi odvzameš dih.

In jaz bom zopet tvoj,

kot že tolikokrat doslej;

žrebec brez sedla,

ki dirja v sanje tvojega naročja.

Združena v eni misli 

bova sopla divji ples 

v senci polne lune.

Vse do jutra,

ko zvezde ne zdržijo več,

ko se pretrga temen zven,

ko vstal bom in odšel. 

Pridi spet

Pridi draga, z mano sedi,
da skupaj gledava na ono stran,
kjer zapustila sva obalo.
 Na bregu najine čeri izpijva čašo zrelega češmina,
zapojva v vetru pesmi hvalospeva
za urice ljubezni in spomina
na dni viharne, dolge,
brez odmeva.

Dajva, ponoviva tiste verze,
ki nama znajo čarati skomine,
pustiva da valovi tolčejo refren.

Ta noč je najina ruleta,
ki se vrti bolj hitro in hitreje.
Omame sladko režejo
v misli polni krog,
svetleče iskrice in zlate črke,
imena vseh zavrženih otrok. 

Sprehodi po Dolini

Sprehodi po Dolini 

Videl sem in glej;

dolina polna zrelih žit,

potoček vije se po sredi.

So mlini,  žage,

delovni sosedi,

tolmuni polni tolstih rib.

Na bregu stara vrba zvita,

tri gnezda nosi drobnih ptic.

In knapi v črnih cotah grejo s šihta.

Je v Škale prašnata in dolga,

pa  pir se voha,

 čik in mrzel švic.

Vse  trave so visoke,

meni do oči

in tajhti so globoki

podna videt ni.

Gledam in se čudim

kam leta so odšla?

Kam gleda zdaj mladina?

Kje zdaj vrbe so doma?

_________________

En mali stih

EN MALI STIH

En mali stih mi manjka

leporečja,

en mali dih zanamca

do modrine,

en kratek pisk,

da vidim čez ograjo,

en dolgi blisk,

da ne razdrem spomine.

Še ti stojiš,

ko svet drvi brez veze,

ne ganeš se,

da ne bi noter padla.

Kar danes miga,

se poti in leze,

bo jutri 

notranjih svetov pozaba.

Vihar

 

 

VIHAR


 

Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti

in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.

Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti

me glavni tok besnenja končno obide.

Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine

vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,

skritih nekje globoko v meni.

Morje jih znova in znova vrže na plano

kot jato sardel zajeto v plitvini.

Zaslišim jok nezaželenega otroka,

škripanje zapaha težkih hrastovih vrat

in glodanje majhnega črvička,

ki je kasneje postal velik prašič.

Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic

in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.

 

Nepopolnost je laž opravičevanja napak.

Ljubezen je strup v rokah bedakov.

Padam in skoraj me odnese.

Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.

 

Mimo mene teče reka dotikov.

Spomnim se, spomnim se.