Vihar


 
 



VIHAR


 
Valovi v divjem plesu zavrtijo mejo stabilnosti
in zemlja ne hodi več svoje elipsaste poti.
Zakopanega v plaz poraza mokre realnosti
me glavni tok besnenja končno obide.
Dotik vseeno sproži občutek ostre bolečine
vidne na obrazu stolčenem od vetra.

Spominjam se dotikov preteklosti,
skritih nekje globoko v meni.
Morje jih znova in znova vrže na plano
kot jato sardel zajeto v plitvini.
Zaslišim jok nezaželenega otroka,
škripanje zapaha težkih hrastovih vrat
in glodanje majhnega črvička,
ki je kasneje postal velik prašič.
Skušam pozabit zgodbe, ki prehitevajo

razumnost množic
in brišem slike, ki kazijo lepo pravljico življenja.
 
Nepopolnost je laž opravičevanja napak.
Ljubezen je strup v rokah bedakov.
Padam in skoraj me odnese.
Klečim na svojem razumu in mu ne dam več

dihat.


 
Mimo mene teče reka dotikov.
Spomnim se, spomnim se.





 

Ti in jaz


 
 



TI IN JAZ


 
Nekje na robu se srečava.
Ti in jaz.
Ti s svojimi načrti,
jaz s svojimi mislimi.
Nič še ne vem o tem,
a ti zahtevaš odgovor.
S pogledom dosežeš vse.
Hladno mi je,
ko strmiš v meglen prepad
in vidiš kar je meni skrito.
Sliši se pridušen odmev korakov.
Ni več tistega nemira.
Pripravljen sem narediti vse.
Zate.




 


Te je kdaj strah?


 




TE JE KDAJ STRAH?
 
Ti je vseeno,
ko dnevno prehitevaš sama sebe,
ko ti realnost ne pomeni več življenja?
Te je kaj strah?
Ko venomer pozabljaš svoje dneve,
 
ko leta se zgostijo v temno čokolado;
te je kaj strah?
 
Človek si!
Morda si le domišljam,
 
da Njega potrebuješ,
a človek si!
 
Te je kaj strah samote,
te je kaj strah prekrižanih poti?

 
Se spomniš tiste melodije,
se spomniš tistega objema;

 
te je kdaj strah?






 

Dnevi bežijo





DNEVI BEŽIJO


 
Zdi se,
da življenje hiti naprej
 
a tebi se izvija med razkrečenimi prsti.

 
Veš,
da nimaš več nadzora nad sanjami,
 
ki dneve in dneve potujejo v daljavo.

 
Veš,
da se nikoli ne bodo ustavile.
Bolečina mine, ko ne misliš več na njo.

 
To veš?
Svet se nezadržno spreminja
 
in ti to čutiš.


 
Drugačni obrazi, drugačni odzivi,
 
druga hrepenenja.


 
A oni se ne spreminjajo, besede so tiste.
Saj to je tisto s čimer ubijamo ljudi, mar ne?

Ti pa ostajaš, ne hitiš.
Zakaj ne letiš z njimi?
 
Boš za vedno ostal?




 

Pisati o Tebi




PISATI O TEBI
 
Mislil sem,
ne morem pisati o Tebi.
Popolnost tvoja skrita je v Besedi,
dejanja Tvoja čisti plod so uma.
Imena Tvojega ne kličem več na glas;
a ko pomislim nate,
vse postane splošno nedovzetno,
preveč preprosto,
skrajno neverjetno.
Kot bled utrip ugasne hrepenenje
neznatnih časov bivšega razuma.
Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,
podrobnosti me nesejo drugam,
do skale kamor sežem sam.
Bom padel tam na robu svojih sanj?



 


KDO SI TI?






KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,
ki nosiš ob mrzlih večerih
dvom v moje napore?
 
Kdo si, ki srcu s poletjem
natrosiš pelina obilo?
 
Ne daš mi počivat,
da v miru bi jedel koline
preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;
brez veze je – praviš,
da pustil si steze pregrete,
mar res si izbran ravno ti
ki nič si, si zguba, niče?
Ne boš moje sence
in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,
če slekel si star’ga človeka,
in lezeš v pretesno obleko,
ki noče zakriti srca.



 
In prav govoriš, se zavedam.
Pogosto nezdravo trpim,
ko brišem te stare razvade,
po malem, a vendar hitim.
 
Sveta žal ne morem podreti,
sesul se bo sam neki dan.
A sebe ne dam več ujeti,
takrat živel bom daleč stran…



 

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE





TISTEGA DEŽEVNEGA DNE



Bilo je konec julija,
ko dež izpiral prah je z okenskih polic,
oblizal steno hiše je in pral dvorišče.
 
Pogled je nama dolgo valoval
skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe
in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.
 
Klečala si na kavču tik ob moji rami
in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.
Da dež ne bi ponehal, sva želela.
 
Takrat sem spet po dolgem času čutil,
da sreča najina se je postavila pokonci.
In to sem ti povedal,
 
ti pa si se sladko nasmejala.