KDO SI TI?

KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,

ki nosiš ob mrzlih večerih

dvom v moje napore?

 

Kdo si, ki srcu s poletjem

natrosiš pelina obilo?

 

Ne daš mi počivat,

da v miru bi jedel koline

preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;

brez veze je – praviš,

da pustil si steze pregrete,

mar res si izbran ravno ti

ki nič si, si zguba, niče?

Ne boš moje sence

in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,

če slekel si star’ga človeka,

in lezeš v pretesno obleko,

ki noče zakriti srca.

 

In prav govoriš, se zavedam.

Pogosto nezdravo trpim,

ko brišem te stare razvade,

po malem, a vendar hitim.

 

Sveta žal ne morem podreti,

sesul se bo sam neki dan.

A sebe ne dam več ujeti,

takrat živel bom daleč stran…

 

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

Bilo je konec julija,

ko dež izpiral prah je z okenskih polic,

oblizal steno hiše je in pral dvorišče.

 

Pogled je nama dolgo valoval

skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe

in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.

 

Klečala si na kavču tik ob moji rami

in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.

Da dež ne bi ponehal, sva želela.

 

Takrat sem spet po dolgem času čutil,

da sreča najina se je postavila pokonci.

In to sem ti povedal,

 

ti pa si se sladko nasmejala.