TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE

Bilo je konec julija,

ko dež izpiral prah je z okenskih polic,

oblizal steno hiše je in pral dvorišče.

 

Pogled je nama dolgo valoval

skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe

in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.

 

Klečala si na kavču tik ob moji rami

in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.

Da dež ne bi ponehal, sva želela.

 

Takrat sem spet po dolgem času čutil,

da sreča najina se je postavila pokonci.

In to sem ti povedal,

 

ti pa si se sladko nasmejala.

 

 

Ateh

ATEH


Ko sem spoznal tebe, princesa Ateh

drugačna si bila od vseh,

res od vseh poprej.

 

 

Tvoja lepota je nastajala vsako jutro pred ogledalom,

ko si se učila obraznih potez novega dne.

Lomila si srca neposvečenim.


 

 

Tvojega pogleda niso prenesli tisti,

ki niso poznali tvojih sedem obrazov.

 

Na tvoji ladji je posadka pridnih mravljic,

ki si jo zjutraj oprala s svojimi mokrimi lasmi.

Plazijo se po čisti palubi

in v svoja mravljišča zlagajo zelena jadra sladkih listov opojne trte.

 

 

Ti pa se hraniš z razcepljenim vetrom.

Igraš svojo igro pred vsemi celo v postelji svojega dragega.

 

V trenutkih strasti sploh ne obstajam zate,

nisem več jaz, ampak sem ti.

Če te vprašajo, zakaj igraš to igro, ne poveš.

Le jaz vem, da poskušaš roditi sebe ponovno

a na boljši način.


 

 

Na dnu

 

 

 

 

NA DNU 

 

Kako želel sem čutiti tvoje vzpodbude,

ko sem bil na psu.

Kako želel sem mehke besede,

ko sem bil uničen do te mere,

da se nisem uspel sproti sestavljati.
 

Kako želel sem vedeti,

da si še vedno z mano,

da nisem sam v samoti,

da nisem sam v temi.

A nisem našel tvoje podpore,

nisem našel tvoje tolažilne besede.

nisem našel niti trohice svetlobe;

kaj šele luči.
 

Ostal sem tam,

globoko v temi tistega časa,

globoko v žalosti svojega srca in obupa.

Vse dokler se ni končalo.

 

 

Brez problemov

BREZ PROBLEMOV
 
 

Nimam problemov,

oni imajo mene.

Imajo me za igro.

Včasih se naslajajo v moji bedi,

drugič me brcajo dol s Poti,

strižejo mi peruti mojega ponosa in uspeha.
 

Moje delo spravljajo v nič,

moje počutje v obup.

Dokler jim ne pobegnem v svoj mali raj.
 

In tečem,

dokler me ne dohitijo,

ulovijo,

in dotolčejo.
 

 

 

SREČANJE

SREČANJE

Kako lepo,

da srečala sva se ponovno!

Kje si, kako gre?

 

Včasih res pomislim nate,

na one dni nekoč.

Je še kaj tistega ostalo?

 

Oči imaš še vedno očarljive,

prinesla leta so jim le resnobe.

Lasje še vedno dolgi, gosti in skodrani,

da vmes srebrne nitke so

nič ni narobe.

In boki tvoji so ubrani

z mehko hojo vitkih nog.

In glej ga; ta mali - to vnuk je tvoj, a ne?

 

A jaz? Ja, jaz sem dobro.

Zdravje je, denar tudi.

Sreča?

Ah, saj veš – prihaja v malih koščkih

in se razblini v nič.

Ne, ničesar mi ne manjka,

res, prav nič…

Oprosti…

Mudi se mi…

Saj se bova še srečala, a ne?

Zdaj ko vema…