Tukaj pokukaj ...


Človek nikakor ne more živeti brez zraka, jedi in pijače. Lahko je sicer brez vere, brez prijateljev, brez ciljev in brez dela. ... Lahko životari tudi brez umetnosti in poezije ... Toda ali ima takšno življenje sploh kakšen smisel?






petek, 20. avgust 2010

SREČANJE





SREČANJE


Kako lepo,
da srečala sva se ponovno!
Kje si, kako gre?
 
Včasih res pomislim nate,
na one dni nekoč.
Je še kaj tistega ostalo?
 
Oči imaš še vedno očarljive,
prinesla leta so jim le resnobe.
Lasje še vedno dolgi, gosti in skodrani,
da vmes srebrne nitke so
nič ni narobe.

In boki tvoji so ubrani
z mehko hojo vitkih nog.
In glej ga; ta mali - to vnuk je tvoj, a ne?
 
A jaz? Ja, jaz sem dobro.
Zdravje je, denar tudi.
Sreča?
Ah, saj veš – prihaja v malih koščkih
in se razblini v nič.

Ne, ničesar mi ne manjka,
res, prav nič…

Oprosti…
Mudi se mi…
Saj se bova še srečala, a ne?
Zdaj ko vema…

 





 

četrtek, 08. oktober 2009

Povem ti...

 
 
POVEM TI


Resnično te ne želim spremeniti
Ker ti zaupam, da veš kaj hočeš

Te ne želim spremeniti
Ker sem se te naučil sprejemati
Takšno kot si

Resnično te želim prositi
Da tudi ti mene ne spreminjaš več

Te želim prositi
Da ne ugibaš kaj mislim

Prositi te želim
Da verjameš samo svojim dobrim občutkom
Tudi takrat
Ko se bodo pota ločila








POKLIČI ME


Pokliči me vedno
Ko misliš name
Saj veš da to potrebujem

Pokliči me
Četudi ni razloga
Če je sploh kdaj lahko tako?

Tako sem sam
V tej množici ljudi

Tako sem sam
Odkar te ni

Tako sem sam
Odkar me ni









NIKOLI NE RECI NE


Nikoli ne reci ne
Ker ti ne bom dal dveh možnosti

Nikar ne dvomi vame
Ker te to uničuje

Ker čreda belih konj hiti
Novemu svetu naproti

V sedlu jaz
V sedlu ti

Ti to ni več dovolj?






 
IMEL SEM PRIJATELJA


Ne verjameš?
Res sem imel prijatelja
Čeprav se čudno sliši

Imel sem prijatelja, - res
Čeprav sem zdaj stalno sam

Skupaj sva hodila
Po najinih poteh temine
Svetlobo sva videla
Povsod okrog

-----

Odšel sem in ti si jokal
Nisem se več obrnil
A sem vedel vse

Zdaj sem se vrnil
Vedoč, da te ni več

Brez sramu, brez obljub
Samo da veš
Da sem tu
 


 
 

Le zakaj?



ZAKAJ?


Ta tvoj zakaj mi ne pusti več spati.
Nervira me, da moje pojasnilo ni dovolj:
Ljudje smo veter, ki leti sam vase
in zguba je prav sleherni napor.

Mar čutiš tudi ti, da nekaj ti zakrivam,
kar v srcu nosim in že dolgo vem?
Si že dovolj odrasel in razumeš,
da svet nikoli ni pripadal vsem ljudem?

Ne bom peljal te žejnega čez vodo,
pa tudi tvoje bolečine ne prevzamem;
vse kar imam, še vedno bom razdajal,
a nikdar več po vrsti vsakemu in vsem.





Spremembe bodo!




SPREMEMBA PRIHAJA!



Ko sem bil mlad in še bolj nor sem bi prepričan, da vem,
kako je treba spremenil svet.

Gledal sem in se čudil,
kako nihče ničesar ne dojame.
In sem čakal, da se bo spremenil svet.
 
Nato sem odrasel in se ustalil,
spreminjal sebe,
tuhtal in besnel,
 pa čakal, da se bo spremenil svet.
 
Sedaj se staram, delam in počivam,
ljubim in odpuščam in čakam,
da se bo spremenil svet.





 
 
MOJE POTOVANJE

Ne potujem, da bi kam prišel,
kajti povsod mi je lepo,
le da potujem.

Trudim se, da ne bi hitel,
kajti povsod mi je lepo,
le da potujem.

Včasih grem z vetrom,
kajti povsod mi je lepo,
le da potujem.

Ponavadi pa grem proti vetru,
kajti še lepše mi je,
le da potujem.




 
 

torek, 12. februar 2008

Plagiati

Nekega turobnega dne, ko sem bil tako prazen, da resnično nisem imel o čem pisati,
sem se usedel za svoj laptop.
Zagnal sem medmrežje in odtipkal:

http://www.poetry.com/

Nebo se je nad mano odprlo, oko se mi je zazrlo,
srce se mi je popolnoma razprlo …
Odneslo me je skozi monitor daleč v sivino belega tunela.
In nastali so moji, samo moji in izključno moji

PLAGIATI
Dragi moji; če boste vi uživali v branju tako zelo, kot sem jaz v pisanju,
se boste zelo osrečili.

…………………………





P 1

Letim
Letim tako visokopod tako širnim nebom,
da ne morem najti
Svojih sanj.

Letim.
Letim nad vsemi morji,
letim nad sedmimi oceani,
tako hitro
Da sem spet prehitel svoje sanje.

Letim,
letim in poslušam
Nenehoma strastno poskušam
uiti lastnemu življenju.

Letim, bežim
A me dohiteva
Življenje, ki me pozna,
se mi reži
Ker ve, da sem reva…

…………………………





P 2

Vem da ni nikogar.
Samo cesta in jaz.
Če ne bi bilo tebe,
Bi bila le še cesta.
…………………………




O 1





U K I A H

Mrzlo čelo ne hladi
Kadar duša poje
Vroče delo ne skeli
Kadar je v dvoje.

…………………………






O 2


Ko zadnje drevo
bo padlo na zemljó,
ko vse bo pokončano,
le jaz bom živel še tako,
kot da je vse pred mano.

Ko luna se bo za omaro skrila,
ko noč bo svetila le meni,
še vedno me bo lastna senca gnala,
da videl Njega bi edini.

Nikogar več ne bo,
nadutežev iz kluba Mensa,
živel bom le za to,
da prednikom storim pogreb.

In rodu novemu na pot
Položim Kamenčke Pojoče
Ti veš, ti veš edini,
saj si

Moj Oče,
moj Gospod!






-----------------------------------

Potem sem šel zadovoljen spat. Moji novi plagiati so postali moji.

Ne, to sploh niso plagiati.

Tisti zlobneži so moje pesmi potegnili iz mojih sanj, jih ugrabili in se z njimi prostituirali. Barabe!
In ker jih niso ljubili, so jih pohabili in onečastili.
Sama sreča, da sem jih našel in jih vse ponižane potolažil,
si jih položil nazaj na srce in jim dal novo življenje in slavo.

Ne, ne bom več sanjal!
Nikoli več ne bom sanjal, ne da bi se pokril z debelo odejo prek glave.


AMEN


…………………………

Pojoči Kamenčki - Pot




POT


ti in jaz
sva šla čez zmedo časa
hodila sva
po stezicah brezpotja
in plesala
v omami poželenja
sva gledala ljudi
slepote polnih
in njih
ki jim je lastna senca
čez vse draga

potem sva žrtvovala
svojo lažno svobodo
da lahko skupaj
sužnjujeva
zaradi upanja
svetle prihodnosti

hvala ti
za tvojo ljubezen
za tvoje prijateljstvo

ti in jaz
z roko v roki
greva naprej
vedno naprej
proti zahodu



 

Pojoči Kamenčki - O smislu








I. SPOZNANJE


ko mrzla noč začne se z mrzlim jutrom
me megla ščiplje v okna hrepenenja
več najti v meni ognja ni življenja
mar naj zapišem svoje dneve besom

ničesar ni ostalo več tako kot včasih
ničesar kar počeli smo ni vredno
življenje nam postalo vsem je bedno
kar srečnih nas bilo sedaj je bosih

kam šel je up od nas v tuje kraje
kam je veselje šlo da ni ga najti
mar žalost bo za večno v moji bajti
mogoče čas je da odšel bi raje









RAZODETJE


minil je spet en dan
nastaja noč pozabe
življenje se umirja
tišina para zrak

le jaz ne morem spati
ker me more spomini
ne, nočem tu ostati
tu tratim svojo moč

zapustil bom ta kraj
ne vrnem se več sem
poiskal si bom raj
prej res ne smem umreti

me čaka dolga pot
ne vem smeri
poznam le cilj pred sabo:
početi to
kar hoče duša in telo

nov dan se že rojeva
in spet sem neprespan
a našel sem spoznanje:
ne bom živel zaman






VIZIJA

nekoč nekje,
ko se bom prerodil,
ko bom oblekel novega človeka,
prav vse začelo se bo znova
kristalno čist razumevati
začel bom to življenje
prišel bom v fazo takega spoznanja
da bom razumel prav vsa
življenjska stanja:
usran pohlep
ki vodi egoiste
krvav nagon
ki žene teroriste
vsi delavci, študentje, postopači!
ne vidite da vas življenje pači
zakrivate oči si pred resnico
hotenju svojemu storili ste krivico
kaj res je cilj človeškega obstoja
da smo podobni kupu gnoja
da vsi živimo v senci satelitov
da smo iztrebili večino kitov!
zaprli ste si srca v telesa
zato vas meljejo tako kolesa

ko vodil vse ljudi bo duh
in ne telesa vseh duhov
nastal življenja bo ta pravi tok:
nič več strahu uničenja sveta
in kaj zato, če nafta bo pošla
prav vse tegobe rešil bo naš duh
brez kančka zlobe