Tukaj pokukaj ...


Človek nikakor ne more živeti brez zraka, jedi in pijače. Lahko je sicer brez vere, brez prijateljev, brez ciljev in brez dela. ... Lahko životari tudi brez umetnosti in poezije ... Toda ali ima takšno življenje sploh kakšen smisel?






petek, 20. september 2013

Pisati o Tebi




PISATI O TEBI
 
Mislil sem,
ne morem pisati o Tebi.
Popolnost tvoja skrita je v Besedi,
dejanja Tvoja čisti plod so uma.
Imena Tvojega ne kličem več na glas;
a ko pomislim nate,
vse postane splošno nedovzetno,
preveč preprosto,
skrajno neverjetno.
Kot bled utrip ugasne hrepenenje
neznatnih časov bivšega razuma.
Nekje v mojih mislih si zapolnil mi praznino,
podrobnosti me nesejo drugam,
do skale kamor sežem sam.
Bom padel tam na robu svojih sanj?



 


sreda, 03. oktober 2012

KDO SI TI?






KDO SI TI?

Povej mi, kdo si,
ki nosiš ob mrzlih večerih
dvom v moje napore?
 
Kdo si, ki srcu s poletjem
natrosiš pelina obilo?
 
Ne daš mi počivat,
da v miru bi jedel koline
preteklih sadov.

Ugrabljaš mi misli načete;
brez veze je – praviš,
da pustil si steze pregrete,
mar res si izbran ravno ti
ki nič si, si zguba, niče?
Ne boš moje sence
in svojga ponosa zavrgel!

Ne moreš ujeti miline,
če slekel si star’ga človeka,
in lezeš v pretesno obleko,
ki noče zakriti srca.



 
In prav govoriš, se zavedam.
Pogosto nezdravo trpim,
ko brišem te stare razvade,
po malem, a vendar hitim.
 
Sveta žal ne morem podreti,
sesul se bo sam neki dan.
A sebe ne dam več ujeti,
takrat živel bom daleč stran…



 

ponedeljek, 01. oktober 2012

TISTEGA DEŽEVNEGA DNE





TISTEGA DEŽEVNEGA DNE



Bilo je konec julija,
ko dež izpiral prah je z okenskih polic,
oblizal steno hiše je in pral dvorišče.
 
Pogled je nama dolgo valoval
skoz’ sprano steklo okna dnevne sobe
in po mokroti vročega dvoriščnega asfalta.
 
Klečala si na kavču tik ob moji rami
in srkala sva skupaj mavrico v daljavi.
Da dež ne bi ponehal, sva želela.
 
Takrat sem spet po dolgem času čutil,
da sreča najina se je postavila pokonci.
In to sem ti povedal,
 
ti pa si se sladko nasmejala.



 




 

sreda, 17. avgust 2011

Ateh




ATEH


Ko sem spoznal tebe, princesa Ateh
drugačna si bila od vseh,
res od vseh poprej.


 


 
Tvoja lepota je nastajala vsako jutro pred ogledalom,
ko si se učila obraznih potez novega dne.
Lomila si srca neposvečenim.


 


 
Tvojega pogleda niso prenesli tisti,
ki niso poznali tvojih sedem obrazov.

 



Na tvoji ladji je posadka pridnih mravljic,
ki si jo zjutraj oprala s svojimi mokrimi lasmi.
Plazijo se po čisti palubi
in v svoja mravljišča zlagajo zelena jadra sladkih listov opojne trte.

 


 
Ti pa se hraniš z razcepljenim vetrom.
Igraš svojo igro pred vsemi celo v postelji svojega dragega.

 




V trenutkih strasti sploh ne obstajam zate,
nisem več jaz, ampak sem ti.

Če te vprašajo, zakaj igraš to igro, ne poveš.
Le jaz vem, da poskušaš roditi sebe ponovno
a na boljši način.


 




 

torek, 16. avgust 2011

Na dnu


 
 
 
 
NA DNU 
 
Kako želel sem čutiti tvoje vzpodbude,
ko sem bil na psu.
Kako želel sem mehke besede,
ko sem bil uničen do te mere,
da se nisem uspel sproti sestavljati.
 
Kako želel sem vedeti,
da si še vedno z mano,
da nisem sam v samoti,
da nisem sam v temi.
A nisem našel tvoje podpore,
nisem našel tvoje tolažilne besede.
nisem našel niti trohice svetlobe;
kaj šele luči.
 
Ostal sem tam,
globoko v temi tistega časa,
globoko v žalosti svojega srca in obupa.
Vse dokler se ni končalo.



 






 

ponedeljek, 15. avgust 2011

Brez problemov




BREZ PROBLEMOV
 
 
Nimam problemov,
oni imajo mene.
Imajo me za igro.
Včasih se naslajajo v moji bedi,
drugič me brcajo dol s Poti,
strižejo mi peruti mojega ponosa in uspeha.
 
Moje delo spravljajo v nič,
moje počutje v obup.
Dokler jim ne pobegnem v svoj mali raj.
 
In tečem,
dokler me ne dohitijo,
ulovijo,
in dotolčejo.
 

 




 

petek, 20. avgust 2010

SREČANJE





SREČANJE


Kako lepo,
da srečala sva se ponovno!
Kje si, kako gre?
 
Včasih res pomislim nate,
na one dni nekoč.
Je še kaj tistega ostalo?
 
Oči imaš še vedno očarljive,
prinesla leta so jim le resnobe.
Lasje še vedno dolgi, gosti in skodrani,
da vmes srebrne nitke so
nič ni narobe.

In boki tvoji so ubrani
z mehko hojo vitkih nog.
In glej ga; ta mali - to vnuk je tvoj, a ne?
 
A jaz? Ja, jaz sem dobro.
Zdravje je, denar tudi.
Sreča?
Ah, saj veš – prihaja v malih koščkih
in se razblini v nič.

Ne, ničesar mi ne manjka,
res, prav nič…

Oprosti…
Mudi se mi…
Saj se bova še srečala, a ne?
Zdaj ko vema…