Plagiati

Nekega turobnega dne, ko sem bil tako prazen, da resnično nisem imel o čem pisati,
sem se usedel za svoj laptop.
Zagnal sem medmrežje in odtipkal:

http://www.poetry.com/

Nebo se je nad mano odprlo, oko se mi je zazrlo,
srce se mi je popolnoma razprlo …
Odneslo me je skozi monitor daleč v sivino belega tunela.
In nastali so moji, samo moji in izključno moji

PLAGIATI
Dragi moji; če boste vi uživali v branju tako zelo, kot sem jaz v pisanju,
se boste zelo osrečili.

…………………………





P 1

Letim
Letim tako visokopod tako širnim nebom,
da ne morem najti
Svojih sanj.

Letim.
Letim nad vsemi morji,
letim nad sedmimi oceani,
tako hitro
Da sem spet prehitel svoje sanje.

Letim,
letim in poslušam
Nenehoma strastno poskušam
uiti lastnemu življenju.

Letim, bežim
A me dohiteva
Življenje, ki me pozna,
se mi reži
Ker ve, da sem reva…

…………………………





P 2

Vem da ni nikogar.
Samo cesta in jaz.
Če ne bi bilo tebe,
Bi bila le še cesta.
…………………………




O 1





U K I A H

Mrzlo čelo ne hladi
Kadar duša poje
Vroče delo ne skeli
Kadar je v dvoje.

…………………………






O 2


Ko zadnje drevo
bo padlo na zemljó,
ko vse bo pokončano,
le jaz bom živel še tako,
kot da je vse pred mano.

Ko luna se bo za omaro skrila,
ko noč bo svetila le meni,
še vedno me bo lastna senca gnala,
da videl Njega bi edini.

Nikogar več ne bo,
nadutežev iz kluba Mensa,
živel bom le za to,
da prednikom storim pogreb.

In rodu novemu na pot
Položim Kamenčke Pojoče
Ti veš, ti veš edini,
saj si

Moj Oče,
moj Gospod!






-----------------------------------

Potem sem šel zadovoljen spat. Moji novi plagiati so postali moji.

Ne, to sploh niso plagiati.

Tisti zlobneži so moje pesmi potegnili iz mojih sanj, jih ugrabili in se z njimi prostituirali. Barabe!
In ker jih niso ljubili, so jih pohabili in onečastili.
Sama sreča, da sem jih našel in jih vse ponižane potolažil,
si jih položil nazaj na srce in jim dal novo življenje in slavo.

Ne, ne bom več sanjal!
Nikoli več ne bom sanjal, ne da bi se pokril z debelo odejo prek glave.


AMEN


…………………………

Pojoči Kamenčki - Pot




POT


ti in jaz
sva šla čez zmedo časa
hodila sva
po stezicah brezpotja
in plesala
v omami poželenja
sva gledala ljudi
slepote polnih
in njih
ki jim je lastna senca
čez vse draga

potem sva žrtvovala
svojo lažno svobodo
da lahko skupaj
sužnjujeva
zaradi upanja
svetle prihodnosti

hvala ti
za tvojo ljubezen
za tvoje prijateljstvo

ti in jaz
z roko v roki
greva naprej
vedno naprej
proti zahodu



 

Pojoči Kamenčki - O smislu








I. SPOZNANJE


ko mrzla noč začne se z mrzlim jutrom
me megla ščiplje v okna hrepenenja
več najti v meni ognja ni življenja
mar naj zapišem svoje dneve besom

ničesar ni ostalo več tako kot včasih
ničesar kar počeli smo ni vredno
življenje nam postalo vsem je bedno
kar srečnih nas bilo sedaj je bosih

kam šel je up od nas v tuje kraje
kam je veselje šlo da ni ga najti
mar žalost bo za večno v moji bajti
mogoče čas je da odšel bi raje









RAZODETJE


minil je spet en dan
nastaja noč pozabe
življenje se umirja
tišina para zrak

le jaz ne morem spati
ker me more spomini
ne, nočem tu ostati
tu tratim svojo moč

zapustil bom ta kraj
ne vrnem se več sem
poiskal si bom raj
prej res ne smem umreti

me čaka dolga pot
ne vem smeri
poznam le cilj pred sabo:
početi to
kar hoče duša in telo

nov dan se že rojeva
in spet sem neprespan
a našel sem spoznanje:
ne bom živel zaman






VIZIJA

nekoč nekje,
ko se bom prerodil,
ko bom oblekel novega človeka,
prav vse začelo se bo znova
kristalno čist razumevati
začel bom to življenje
prišel bom v fazo takega spoznanja
da bom razumel prav vsa
življenjska stanja:
usran pohlep
ki vodi egoiste
krvav nagon
ki žene teroriste
vsi delavci, študentje, postopači!
ne vidite da vas življenje pači
zakrivate oči si pred resnico
hotenju svojemu storili ste krivico
kaj res je cilj človeškega obstoja
da smo podobni kupu gnoja
da vsi živimo v senci satelitov
da smo iztrebili večino kitov!
zaprli ste si srca v telesa
zato vas meljejo tako kolesa

ko vodil vse ljudi bo duh
in ne telesa vseh duhov
nastal življenja bo ta pravi tok:
nič več strahu uničenja sveta
in kaj zato, če nafta bo pošla
prav vse tegobe rešil bo naš duh
brez kančka zlobe


 

Pojoči Kamenčki - O krizi





PRAZNINA

nocoj je čas
ko zvezde naj umrejo
res ne želim imeti svetle te noči

zakaj sem tukaj spet tak sam,
brez mira,
zakaj mi ne odprejo spet poti

odšel bi rad - tu nimam kaj početi
razmigati si hočem vse kosti
oditi moram, nič jim ne verjamem
da vse je dobro, kar se tu godi

oblaki črni, skrijte me pred luno
ne morem ji več gledati v oči
nevihto dajte, bliska, groma, toče...
da moj si duh nabere spet moči!







NOČ

Ko se mesec gori vrne,
ko vse zvezde zažare,
se prikaže stara slika,
ki mi spati ne pusti.

Nočne ure se vrstijo,
poln nemira hrepenim,
da prišlo bi novo jutro,
pa da končno le zaspim...







INVENTURA


Mogoče bom čez nekaj let
obrnil daljnogled
nazaj v te nore čase.

In rekel bom:
"Ne, ni bil med;
a sprememba vedno paše!"




 

Pojoči Kamenčki - O Ljubezni


 




NJEJ

Se spomniš, draga, najinih večerov,
ko srečna sva hodila z roko v roki;
ko luna je sijala le za naju,
ko brez besed živela sva v raju?

In rekla sva, da vedno bo tako ostalo.
Pa ni bilo lepo, kot sva hotela.
Še vem, kje si in ti veš dobro zame;
ne iščem te in ti želiš pozabe.

Veš, ljubim te in vem da imaš me rada,
a skupna pot za naju ne obstaja.
Prevečkrat so kalili nama srečo,
teptali so ljubezen pregorečo.

Premlada sva bila in polna sebe,
zato uspelo naju je ločiti,
nikoli več pogledala ne bova si v oči
krivda nama tega ne pusti.








RAZSTAVA

dvorana bela
glasba prehiteva čas
na steklih tuš
abstraktno urejuje kaos
in vse lebdi na nitkah v zraku

gledam stekla
vidim črne zmazke - ne razumem jih

na drugi strani stekla
par oči ne gleda v packe
v mene le strmi

zapeljiv nasmešek
kontra re
sub...
kako je lepa
kakšni lasje

korak naprej
in druga packarija
črno sonce
čipkast termofor
kup trave pod kolesom projektila
in
nov nasmešek istega dekleta
črn otrok
ladja v črni brozgi
reže pot si v ocean
a najin flirt vse packe popestri
nova risba
nje pa ni

odhaja z mamo
vidim njenih ustnic le šepet
jutri spet
jutri spet
jutri spet...

od vsega
v srcu nosim njene le oči
pridem
seveda pridem

a me ni...







AGATI

ko tvoj obraz
pred mano
in moj čas
zasijal bo
poljub zvestobe
sonce
kričečega
veselja
v
ljubezen
srečnega
življenja
nikdar tajfun
nesloge se ne vmeša
ker ni ga sla
da ga mladost pogreša
zakaj telo
lahko prav vse prenaša
a srce ni
za vsakogar igrača





IZPOVED

Nekoč ti bom povedal,
da te ljubim.
Nekoč ti rekel vse bom,
kar želim.

Edina si,
ki hočeš me ujeti;
a jaz bedak
še kar naprej bežim!






BONACA

nov dan prispel na
vrata je obupa
nov strah se lotil
mojega duha
nje ni,
ki ljubim jo še vedno zvesto
zakaj srce ni
kvader iz snega

nov dan prispel na vrata je obupa
vsak hip se mi neskončen zdi
veselje zapustilo me in zdaj sem prazen
če tebe ni, zakaj naj zdaj živim
zakaj prav vse, kar srečnega me sreča
v hipu me nesrečnega pusti
zakaj prav vse, kar najde me v obupu
ne osreči me, temveč naprej mori

nov strah se lotil mojega duha
ker sam sem tu, ob meni pivo, cigarete
zastrupljam se v sanje hrepeneče...
vroče telo v postelji pregrehe
utrip srca v moji dlani - cigareta
proč s sanjami, ki me še bolj morijo
proč s sanjami, ki slabo mi želijo
trpinčijo mi dušo zamorjeno
katranasto in zakajeno
prekleti dnevi mojega življenja
bo konec kdaj neznosnega trpljenja

nje ni, ki ljubim jo še vedno zvesto
nje ni, ki mojo srečo je v rokah držala
radost nosila; zase ni je vzela
le mene je osrečiti hotela
hotela je, da srečen jaz bi ljubil samo njo
a čas bežal je mimo naju
neveden, slep sebično sem sanjaril
sprejemal vse - ničesar dal
a ona ni mi rekla nič
le solzi dve povedali sta vse
in kar imam nič vredno ni - prav nič poljub slovesa žge me in mori
a rana taka ne celi
ostal sem sam
nje ni, nje ni...

zakaj srce ni kvader iz snega,
ki bi hladil notranjost mojo vročo
hladil mi vročo glavo, vse prevročo
in brzdal kri deročo
prederočo reko želja bom v led iztočil
spet v vinu grenke bom spomine pustil
ker vino krivo vse je polomije

in draga, če me boš še kdaj iskala
ne trudi se, ne splača se...






AGATI


Le eno noč midva sva skupaj spala,
še lunin sij ni motil nama sreče
je krivo tvoje srce hrepeneče
da brez ljubezni sva telo si dala?

Ko mine naju seks in vroča glava
premišljati začela spet je trezno
sem vedel: srečanje bilo je bežno
že jutri v postelji morda bo prava.

Spet zate dolgi so in mučni snovi
in svet se zdi ti krut pač kakor vedno
v samoti je živeti strašno bedno
bo kdo prišel živeti k lepi vdovi?






NOČNA IMPRESIJA


Vsako noč mi ni do spanja;
res bedel sem mnogokrat;
bolje, kot da ti se sanja
bolje včasih je veslat.

Tudi tokrat sem odtaval
skozi tiho temno noč
ko nenadoma priplaval
k meni krik je na pomoč.

V srcu me je presunilo
kajti to bil njen je glas
nekaj se ji je zgodilo
vedel sem, da to ni špas.

Glasu pohitim naproti,
da pomagam ji v težavi,
pohitim po blatni poti:
nekaj se premika v travi.

Gola v travi je ležala,
jokala je v bolečini;
vse kar reva je prestala,
ve le breza v bližini...







BALADA

Mrzel dan in mrzla noč.
Hrepenenje šlo je slepo v
ulico pohlepa.

Kaj storil sem,
da vse se mi zapleta?
Le kdo je kriv,
da v rož'cah
ni več zadovoljstva?

Ko človek ne spozna več
lastnih čevljev
priznati mora:
TO NI SREČA!

In tebe ni...
Ne veš kdo utaplja v
tekočini se resnice,
ker sidro
si mu dvignila
iz morja užitkov...